anglikanska Cerkev (pogovorna oznaka za angleško Cerkev, angleško Church of England), ki je državna Cerkev od 1534. Tedaj se je Henrik VIII., ki ga je papež malo pred tem podprl zaradi njegove protiluteranske usmerjenosti in mu celo podelil naslov F. D. (fidei defensor), ‘branitelj vere’, zaradi ločitve od Katarine Aragonske odcepil od Rima in se razglasil za vrhovnega poglavarja anglikanske Cerkve. Njen nastanek je bil tudi vzrok za številne posebnosti, po katerih se je ta Cerkev razlikovala od drugih evangeličanskih deželnih Cerkva 16. st. Tako je npr. obdržala škofovski red, individualno spoved in duhovniški celibat. Liturgija je bila dokončno urejena šele z Book of Common Prayer (1549), 1553–71 pa so določili 39 členov veroizpovedi; predvsem v nauku o zakramentih in opravičenju je opazen vpliv kalvinizma. Čeprav je bila državna Cerkev, ki je nastala po kraljevem ukazu, precej šibka, njen nauk pa neenoten, se je po pretresih v 17. st. precej okrepila, seveda na račun drugih evangeličanskih verskih skupnosti (prezbiterijancev, independentov). V 18. st. so se osamosvojili metodisti. Od 19. st. so v njej najbolj vplivne tri struje: 1. visoka Cerkev (High Church) ali anglokatoliki z bogoslužjem, ki je zelo podobno katoliškemu; 2. nizka Cerkev (Low Church) ali evangelikali, ki se posvečajo misijonskemu delu doma in v tujini; 3. široka Cerkev (Broad Church) ali liberalci, ki so se še posebej uveljavili z biblično kritiko.
Dostopnost