kretsko-mikenska umetnost, umetnost egejskega prostora v 3. in 2. tl. pr. n. š. Vezni člen med egipčansko in maloazijsko umetnostjo ter grško umetnostjo, vendar več kot le prehodna umetnost. Kretsko-mikenska umetnost je razvila svoje, neodvisne oblike, polne spontanosti in svežine, vendar vemo o njenem pomenu le malo. Vrhunec na Kreti ok. 1600–ok. 1450 pr. n. š., v tem obdobju je nastala večina ohranjene minojske arhitekture, slikarstva in plastike. Na celini (Mikene) vrhunec 1400–1200 pr. n. š.; odkriti predvsem izvrstno obdelani zlatarski in drugi kovinski izdelki, ostanki sijajnih, izvirnih utrdb in trdnjav, ni pa ostankov templjev.
Dostopnost