ozonska plast, sloj v višji atmosferi (stratosferi), v katerem ob vpijanju ultravijolične svetlobe nastaja in razpada ozon. Pri obeh procesih se jakost ultravijoličnega sevanja, ki prihaja s Sonca, zelo zmanjša (za 1030-krat). Največja koncentracija ozona je v višini 25–35 km; nad ekvatorjem je nekoliko večja kot nad poloma. Če bi to plast stisnili na normalen tlak (1013 hPa), kakršen je na površju Zemlje, bi bila plast ozona pri temperaturi 0 °C na tleh debela komaj 3 mm. Čeprav je delež ozona v atmosferi neznaten, učinkovito ščiti pred sevanjem in je izredno pomemben za življenje na Zemlji. Ozon nastaja zaradi ultravijoličnega sevanja z valovno dolžino pod 240 nm: molekula kisika (O2) ob absorpciji ultravijoličnega sevanja razpade na dva atoma kisika (O); ta se nato z drugimi molekulami kisika (O2) spojita v ozon (O + O2 → O3). Tudi ozon, ki nastane pri tem procesu, močno vpija ultravijolično sevanje in pri tem razpada. Pri obeh procesih se absorbira znaten delež prihajajoče ultravijolične svetlobe; ta vsebuje energijo, zato v delu stratosfere temperatura z višino narašča. Od začetka 70. let opažajo tanjšanje ozonske plasti (ozonska luknja). Vzrok za to naj bi bili klorofluoroogljikovodiki (CFC), ki se uporabljajo v hladilnih napravah, pršilih, gasilnih napravah in industriji; ti se počasi dvigajo in pospešujejo razgraditev stratosferskega ozona. Ker so kemijsko zelo stabilni, skoraj neovirano prispejo v stratosfero. Tam jih ultravijolična svetloba fotokemično razgrajuje; pri tem se sproščajo atomi klora, ti pa kot katalizatorji pospešujejo razgrajevanje.
Dostopnost