dednost,
1. genetika: prenašanje dednih zasnov (dednih dejavnikov, gen) s staršev na potomce poteka po določenih zakonitostih. Dedne zasnove ležijo na kromosomih v celičnem jedru ali pa na molekulah DNK v citoplazmi (ekstrakromosomno dedovanje). So v vseh telesnih celicah in se lahko v naslednjo generacijo prenesejo tudi z vegetativnim razmnoževanjem. Pri spolnem razmnoževanju se dedne zasnove očetovih in materinih spolnih celic združijo ob oploditvi in se lahko pozneje na nov način premešajo (rekombinacija, prekrižanje, Mendlovi zakoni dedovanja). Izoblikovanje značilnosti organizma je odvisno od dednih zasnov in vplivov okolja (fenotip).

Sorodna gesla: citoplazma | darvinizem | DNK | ekstrakromosomno dedovanje | fenotip | gen | genetski | jajčece | kromosomi | Mendlovi zakoni dedovanja | prekrižanje | prirojen | razmnoževanje | rekombinacija
2. psihologija: za razvoj posameznika je pomembno razmerje med dednostjo in okoljem; očitno so tudi psihološke značilnosti, in sicer pozitivne (nadarjenost) in negativne (psihične bolezni), delno dedne; odločilna spoznanja o tem so prispevale študije o dvojčkih in posvojenih otrocih; v posameznem primeru ni mogoče zanesljivo razlikovati dejavnikov dednosti in okolja (genetska psihologija), ker vsak živi v drugače oblikovanem okolju, to pa vpliva na človeka. Na vsa vedenja okolje ne more vplivati v enaki meri; človeku so prirojena le nekatera vedenja, npr. refleksi, praviloma pa se mora naučiti (učenje), kako, kdaj in kje se lahko kako vede; takšna vedenja so zelo odvisna od okolja.

Sorodna gesla: genetska psihologija | nadarjenost | učenje


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek