imperator [latinsko], v starem Rimu sprva vsak, ki je imel imperij, neomejeno moč poveljevanja, pozneje tudi častni naziv za zmagovite vojskovodje, ki so jim ga dali vojaki ali podelil senat (navadno skupaj s triumfom). Cezar si ga je vzel kot stalen in deden naziv, v nadaljevanju kot cesarski naslov poudarjal predvsem pomen neomejenega poveljstva nad vojsko. Imperator je bil sprejet tudi v srednjeveško cesarsko titulaturo.
Dostopnost