zlatarstvo, umetniško oblikovanje žlahtnih kovin (predvsem zlata in srebra) in izdelovanje posodja, kultnih predmetov in nakita; postopki: odlivanje, tanjenje, kovanje, cizeliranje in gravura, tudi v kombinaciji z dragulji, emajlom, niellom, filigranom itd. Je ena izmed najstarejših zvrsti umetniškega oblikovanja že v starih azijskih, afriških, ameriških ter evropskih predzgodovinskih civilizacijah. (V Sloveniji grobni pridatki v obliki zlatega in srebrnega nakita v železni dobi). Za grško in rimsko antiko je bila značilna plastična obdelava, torej tanjenje in stiskanje, dopolnjena s cizeliranjem in gravuro na visoki tehnični in umetniški ravni. (V Sloveniji je nakit pogost dodatek v grobovih v rimskih naseljih). V zgodnjem srednjem veku je Bizanc v zlatarstvo znova vnesel barvitost z emajlom in dragulji. (V Sloveniji najdbe nakita staroselcev iz 5.–6. st., iz 7.–10. st. nakit Vzhodnih Gotov, Langobardov in Slovanov). Vzpon zahodnoevropskega zlatarstva se je začel ok. 1000 v samostanskih delavnicah; znani so bili tudi že nekateri vodje delavnic in zlatarji. V 12. st. so poleg samostanskih delavnic delovale tudi že delavnice v mestih. Za gotsko zlatarstvo je poleg arhitekturne motivike značilen dekor v obliki izboklin. V poznejšem naturalističnem razpoloženju je dobil konkretne naravne oblike (grozd, orlica ali ananas). V 15. st. je bilo posvetne srebrnine in zlatnine že precej več kot cerkvene. Naročniki so bili tudi mestni sveti, cehi – nastajale so obsežne zbirke srebrnega posodja (zakladi) – ter plemiči in meščanstvo, ki so svoj status kazali tudi z dragocenim posodjem in nakitom. Izdelovanje se je vse bolj omejevalo na mesta, v cehovsko organizirane obrtne delavnice. (V Sloveniji so znani podatki o mestnih zlatarjih iz 14. st. Delali so po naročilu, in sicer za domači trg. Zahtevnejše stvaritve so prihajale iz Augsburga, Nürnberga in z Dunaja). Največji razcvet je zlatarstvo poznega srednjega veka doživelo v nemških deželah, saj je bila povezava med zlatarstvom in grafiko tesna in oplajajoča (Mojster E. S., M. Schongauer). Poleg Augsburga in Nürnberga so bila pomembna središča še Ulm, Frankfurt na Majni, Köln, Lüneburg, Lübeck ter Dunaj, Strasbourg in Praga. V renesansi so v Italiji z zlatarstvom povezani najpomembnejši likovniki (Michelangelo in Sansovino), osnutke, predvsem za sakralno zlatnino, so prispevali vodilni mojstri vseh likovnih zvrsti (npr. Verrocchio, Michelozzo, Pollaiuolo, Ghiberti, Ghirlandaio, Brunelleschi). Najbolj znan italijanski renesančni zlatar je B. Cellini, ustvarjalec najbolj znanega zlatarskega izdelka, solnice (1543) za francoskega kralja Franca I. Dežele s. od Alp so italijanske renesančne oblikovne in okrasne prvine spoznale prek nizozemskih mojstrov (npr. H. de Vries, Paul van Vianen, H. Goltzius idr.) ter augsburških in nürnberških zlatarjev. Ti so okrasje povzemali po grafičnih listih, npr. nürnberških Malih mojstrov in P. Flötnerja. Največji nemški zlatar 16. st. in tudi sicer eden najpomembnejših je bil W. Jamnitzer s stvaritvami za kabinete umetnin in čudes ter zakladnice, ki so nazorno izražale ideal časa: »redko in umetelno«. (Primerke renesančnega zlatarstva v Sloveniji najdemo med cerkvenim posodjem. Izjemnega pomena je nakit 1636 umrle Helene Herberstein, najden v njeni krsti v Betnavi). V baroku se je začel vzpon sakralnega zlatarstva med protireformacijo. V posvetnem zlatarstvu je bila še do konca 17. st. vodilna Nizozemska, v nemških deželah pa se je po koncu tridesetletne vojne znova razcvetelo v Augsburgu in Nürnbergu. V 18. st. je sledil verjetno največji vzpon posvetnega zlatarstva; večina posodja je bila iz srebra, nakit in drobni osebni predmeti (galanterije oz. bibelots) pa iz zlata, draguljev in drugih dragocenih kovin. Vodilni so bili francoski mojstri s svojimi vrhunskimi stvaritvami za dvor. Francoski vpliv je popolnoma obvladoval tudi najpomembnejše nemško zlatarsko središče Augsburg, pa tudi Nürnberg, Dunaj, Prago, Cheb, Dresden, Gradec, Brno, Olomouc in Tropovo. Tam so vztrajali pri rokokojskih oblikah in okrasju dlje kot v Franciji, kjer so se že kmalu v drugi polovici 18. st. začeli vračati h klasičnim oblikam rimske antike (tudi pod vplivom najdb iz takrat odkritih Pompejev in Herkulaneuma) in s tem utrli pot neoklasicizmu (spremembe v slovenskem baroku vidne predvsem na liturgičnem posodju). Medtem ko je šel veliki razcvet zlatarstva na evropski celini h koncu, se je v Angliji, kjer je imelo zlatarstvo dotlej povsem samosvoj razvoj, zelo razmahnilo (srebrnina Adam 1771–1800) in močno vplivalo na celino. Na začetku 19. st. je sledil še zadnji vzpon ustvarjalnega rokodelskega zlatarstva: v Angliji s slogom regency (1800–1830), na celini pa z dvornim slogom Napoleona I., z empirom. Med pomembnimi središči je bil znova Dunaj, svoje prvenstvo je ohranil tudi še v 30. letih 19. st., v obdobju drugega rokokoja. Sledil je vsesplošni zaton zlatarstva kot ene izmed vodilnih zvrsti umetniškega oblikovanja in ustvarjalnega rokodelstva. Izdelovanje so prevzeli industrijski obrati. S stiskanimi in galvanoplastičnimi serijskimi izdelki iz surogatnih legur in z oblikovnimi in okrasnimi prvinami podoživetih historičnih slogov so preplavili in zasitili trg. Pomembne stvaritve po načrtih nekaterih vodilnih arhitektov so nastajale le še občasno v vse redkejših zlatarskih ateljejih. (Na Slovenskem so se zlatarji vse bolj omejevali na prodajo nakita iz večjih evropskih delavnic.) Za obdobje historizma je značilno ne samo površno posnemanje zunanjih znakov historičnih slogov, temveč tudi poglobljen študij oblikovalskih in krasilnih tehnik minulih obdobij. Nanj se je ob prelomu stoletja oprlo tudi gibanje za novi slog (secesija, jugendstil, art nouveau itd.), da bi oživilo individualno ustvarjalnost in pospešilo tudi načrtovanje kakovostnih izdelkov za splošno rabo. Kar je prekinila prva svetovna vojna, je znova zaživelo v 20. in 30. letih 20. st. s slogom art déco in s prizadevanjem za (novo) stvarnost. V Sloveniji je bilo pomembno snovanje J. Plečnika za novo izraznost pasarsko in zlatarsko oblikovanega liturgičnega posodja in pribora; večje podjetje je bila zlatarna Knez in Pachiaffo v Celju. Po drugi svetovni vojni je kot Zlatarna Celje ob serijski proizvodnji podpirala tudi individualno ustvarjalnost svojih mojstrov. Druga svetovna vojna in povojno obdobje sta zlatarsko ustvarjalnost precej časa zavirala in še zdaj je ob prizadevanjih za novo in času primerno oblikovanje (v Sloveniji npr. srebrni nakit Miše (Martine) Jelnikar) opazen nov historizem – spogledovanje s preteklostjo v posnemanju slogovnih prvin secesije in art décoja.
Dostopnost