puščava, območje s skromnim rastjem ali brez njega. Razlikujemo hladne puščave (med njimi tudi ledene puščave) na polarnih območjih in v visokogorju ter vroče puščave; te so predvsem ob povratnikih (Sahara, Vzhodna puščava v Egiptu, Thar v Indiji, avstralske puščave), na z. obalah celin na j. polobli, kjer ni padavin zaradi hladnih morskih tokov (Atakama, Namib) ali v notranjosti celin v kotlinah, obdanih z visokimi gorami (srednja Azija, Severna Amerika). Padavin je večinoma manj kot 200 mm na leto, temperaturna razlika med dnevom in nočjo je zelo velika. Glede na odsotnost rastja razlikujemo pravo puščavo oz. osrednjo puščavo, ki je povsem brez rastja, robno puščavo, polpuščavo, stepsko puščavo in puščavsko stepo kot prehod v stepo. Puščavske rastline si lahko ob občasnih padavinah shranijo zalogo vode oz. jim zadošča nočna rosa. Ker so tla v puščavi gola, veter spihuje pesek in prah, kopiči sipine in erodira (korazija); mehanično preperevanje je zelo močno. Občasne padavine povzročajo ploskovno spiranje (ploskovna denudacija) in spremenijo vadije v deroče reke. Po izoblikovanosti razlikujemo: 1. peščene puščave (erg), ponekod z velikimi območji sipin; 2. gruščnate in prodne puščave (serir), kjer je droben material spihan, površje pa prekrito z gruščem ali prodom, deloma zbrušenim zaradi erozije vetra, pogosto tudi s puščavsko skorjo; 3. kamnite puščave (hamade) s površjem v živi skali, deloma prekriti z gruščem; 4. glinaste puščave v drobnozrnati glini z globokimi sušnimi razpokami; 5. slane puščave, prekrite s slano skorjo, v kateri po padavinah nastane kratkotrajno slano močvirje. – Puščave so neugodne za bivanje in prometne povezave; z umetnim namakanjem je kmetijstvo možno le v oazah, ponekod tudi na velikih površinah.
Dostopnost