Viljem (nemško Wilhelm, angleško William, nizozemsko Willem), knezi:1. Viljem I. Osvajalec, vojvoda Normandije (1035–87), kralj Anglije (1066–87), *ok. 1028 Falaise (Normandija), †7.9.1087 Rouen; zatrl upor normanskega plemstva, 1063 priključil Normandiji grofijo Maine in odbil napade francoskih kraljev Henrika I. in Filipa I. Kot sorodnik Edvarda Izpovedovalca si je ob Haroldu II. lastil pravico do angleškega prestola; odšel v Anglijo, pri Hastingsu premagal tekmeca (14.11.1066) in do 1071 osvojil vso kraljevino. Osvojeno deželo razdelil med svoje normanske barone, podelil Normanom cerkvene in posvetne službe in utemeljil trden, od prestola povsem odvisen fevdalni sistem, ki ni dopuščal teritorialnih enot. 1086 dal sestaviti Domesday Book, podlago za obdavčitev posesti, in isto leto zahteval od vseh vazalov prisego o podložništvu. Prisego naslednjim vladarjem so morali obnoviti.
Sorodna gesla: Friderik II. | Inocenc IV. | interegnum | Konrad IV.3. Viljem IV., bavarski vojvoda (1508–50), *13.11.1493 München, †6.3.1550 prav tam; najprej njegov skrbnik brat Ludvik, 1514–45 vladal skupaj z njim; nasprotnik reformacije; 1542 povabil jezuite na ingolstadtsko univerzo in jim prepustil teološko fakulteto. Kljub temu se je v boju za ohranitev knežjih svoboščin (proti Habsburžanom) ponovno povezoval s protestantskimi deželnimi stanovi.4. Viljem I. Oranski, tudi Viljem I. Molčeči, državni namestnik na Nizozemskem, najstarejši sin grofa Viljema I. Nassavsko-Dillenburškega, *24.4.1533 Dillenburg, †10.7.1584 Delft (usmrčen); po bratrancu Renéju podedoval francosko kneževino Orange in veliko posestvo na Nizozemskem. 1559 ga je španski kralj Filip II. imenoval za državnega namestnika v Holandiji, Zelandiji, Utrechtu in Zahodni Friziji. Postal eden izmed vodij opozicije plemiških stanov proti španski nadvladi. Ko je 1567 Margareto Parmsko kot državni namestnik zamenjal vojvoda F. Á de T. Alba, je Viljem I. zbežal v matični Nassau. Že 1568 se je uprl Albovi strahovladi, vendar se mu je šele 1572 ob pomoči gezov (nizozemskih prostovoljcev) uspelo utrditi na Nizozemskem. 1576 z gentsko pacifikacijo združil vse nizozemske province proti španski oblasti. S tretjo poroko, s poroko s Šarloto Burbonsko, si je zagotovil podporo Francije. Ko je novi nasprotnik, deželni namestnik Aleksander Farnese, nekaj j. provinc spet vrnil pod špansko oblast (1579), je Viljem I. združil sedem severnih provinc v utrechtsko zvezo in dosegel, da je 1581 odstavila kralja Filipa II., za protektorja pa izvolila vojvodo Franca Alençonsko-Anžujskega. 1580 ga je španski kralj izobčil; 1584 ga je ubil jezuitski gojenec Gérard.
Sorodna gesla: Albert V. | Maksimilijan I. | protireformacija6. Viljem III. Oranski, državni namestnik na Nizozemskem (1672–1702), kralj Anglije, Škotske in Irske (1689–1702), *14.11.1650 Haag, †19.3.1702 London; v začetku 1672 ob nevarnosti francoskega vdora postal glavni poveljnik, julija 1672 imenovan za državnega namestnika in dosmrtnega glavnega poveljnika (zaradi njegovih zaslug državno namestništvo 1674 postalo dedna pravica družine). Ni bil velik vojskovodja, vendar pa se je razvil v odločnega nasprotnika hegemonistične politike Ludvika XIV. Anglijo spodbudil k ustavitvi pomorske vojne in pridobil zaveznike proti Franciji (nemškega cesarja in državo, Španijo, Dansko). 1688 se je odzval prošnji angleške parlamentarne opozicije, naj ji pomaga proti absolutističnemu režimu Jakoba II. Polastil se je Anglije, ne da bi potegnil meč (»slavna revolucija«). Februarja 1689 skupaj z ženo Marijo s parlamentarnim aktom postavljen na prestol; pred tem z deklaracijo o pravicah potrdil pravice parlamenta. V prvih letih pfalške nasledstvene vojne (1688–97) poskušal oblikovati zvezo proti Franciji; nazadnje so jo sestavljale Anglija, Nizozemska, Savoja, Španija in Švedska, pa tudi nemški cesar in pomembni državni knezi; ob sklenitvi miru v Rijswijku (1697) prisilil Ludvika XIV., da je končal vojno, ne da bi kaj pridobil.
Sorodna gesla: Ana Stuart | angleška zgodovina | deklaracija o pravicah | francoska zgodovina | Irska | Jakob II. | Leopold I. | Ludvik XIV. | Nizozemska | Orange | oranovci | pfalška nasledstvena vojna | Witt, Jan de7. Viljem I., nemški cesar (1871–88) in pruski kralj (1861–88), drugi sin Friderika Viljema III., *22.3.1797 Berlin, †9.3.1888 prav tam; kot »pruski princ« zagovarjal skrajno konservativna stališča, 1848 skušal zadušiti marčno revolucijo v Berlinu, moral pred nejevoljo ljudstva pobegniti v Anglijo. 1849 poveljeval zasedbenim pruskim četam proti upornim demokratom v pokrajinah Baden in Pfalz. 1858 prevzel regentstvo (brat Friderik Viljem IV. duševno bolan). Po njegovi smrti (2.1.1861) zasedel pruski prestol. Ob začetku regentstva odpustil reakcionarnega ministra O. Th. Manteuffla in začel liberalno »novo dobo«, a se je končala že 1862 zaradi nasprotovanja parlamenta dragi reformi pruske vojske in povzročila ustavni spor. Že hotel odstopiti, a je novi ministrski predsednik O. Bismarck uveljavil predlog o vojski in ustavni spor rešil v korist krone (proti parlamentarni večini). V nadaljevanju je prusko politiko vodil Bismarck, Viljem I. mu je pogosto s težavo popuščal (npr. 1866 ob premirju v Nikolsburgu in 1879 ob sklenitvi nemško-avstrijske dvozveze). 18.1.1971 v Versaillesu imenovan za nemškega cesarja.
Sorodna gesla: Aleksander II. Nikolajevič | Avgusta | Bismarck, Otto | depeša iz Emsa | dvozveza | Falk, Adalbert | frankfurtski zbor knezov | Friderik I. | Friderik III. | Friderik Viljem III. | Friderik Viljem IV. | Ludvik II. | Luiza | Manteuffel, Otto Theodor | nova doba | Prusija | ustavni spor | zakon o socialistih8. Viljem II., nemški cesar in pruski kralj (1888–1918), vnuk Viljema I., sin Friderika III., *27.1.1859 Potsdam, †4.6.1941 grad Doorn (Utrecht); sprva si je prizadeval za spravo med novim cesarstvom in delavstvom. V sporu zaradi tega je 1890 izzval Bismarckov padec. Poskus, da bi odtlej sam vodil državno politiko, je imel usodne politične in diplomatske posledice, saj je politike izbiral predvsem glede na to, ali so se mu bili pripravljeni podrejati. Zaradi nasprotovanja podaljšanju veljavnosti sporazuma z Rusijo je Rusija prestopila na stran antante. Njegova nečimrnost, nepremišljenost in bahanje z vojaško silo države so oteževale delovanje vlade (npr. afera z Daily Telegraphom). Poskus pruske vlade, da bi reformirala volilno pravo, je propadel, ker je ni dovolj podprl. Podpiral pa je Tirpitzevo mornariško politiko in s tem Veliko Britanijo, ki jo je sicer občudoval, spravil na stran Francije (antanta). Kljub dobri volji ni mogel preprečiti izbruha prve svetovne vojne. Med vojno je bil proti nedovoljenim posegom vrhovnega vojaškega poveljstva na področje političnega odločanja povsem brez moči. Potem ko je badenski princ Max svojevoljno razglasil njegov odstop (9.11.1918), je Viljem II. dan pozneje prestopil na nevtralno nizozemsko ozemlje, se 28.11.1918 odpovedal prestolu in naslednja desetletja preživel na Nizozemskem. – Viljem II. ni posebej zaznamoval obdobje, ko je vladal, vendar pa je njegova osebnost izražala duh časa, t. i. viljemovskega obdobja (1890–1914).
Dostopnost