domačijska književnost (nemško Heimatdichtung), knjižna usmeritev, ki se je v Nemčiji pojavila ok. 1900 na pobudo Friedricha Lienharda. Za podlago je imela rodovne posebnosti in domačo pokrajino, nasprotje intelektualne, internacionalno usmerjene književnosti velemest naturalizma in dekadence. V obdobju nacionalsocializma so jo popačili v nacionalno ‘književnost krvi in zemlje’ (nemško Blut-und-Boden-Dichtung), katere klice je nosila v sebi že konservativna domačijska književnost.
Dostopnost