germanizacija, proces jezikovnega in narodnostnega ponemčevanja prebivalstva (asimilacija) ter dajanja nemškega značaja krajem in pokrajinam. Z vojaškimi in političnimi osvojitvami, agrarno kolonizacijo in migracijami v rudarska in obrtna središča so se Nemci od 10. st. razširili predvsem na račun svojih slovanskih sosedov na V in J tradicionalnega nemškega naselitvenega območja (do Odre in v. od nje, v Vzhodno Prusijo, Povolžje, Transilvanijo, Vojvodino, sudetske dežele in Vzhodne Alpe; predniki Slovencev so do 15. st. izgubili pribl. 36.000 od prvotnih 70.000 km2). Germanizacija se je v 19. in 20. st. nadaljevala v deželah pod nemško vladavino z novimi priselitvami ter z oblastnim (uprava in sodstvo), gospodarskim in družbenim (kultura, mediji in predvsem šolstvo) pritiskom; ob nemško-slovenski jezikovni meji so Slovenci izgubili še ok. 2000 km2 (nemški »most na Jadran« in v toplo Sredozemlje). Prehod iz vaškega v mestno okolje in socialni vzpon sta bila večkrat povezana s prehodom iz slovenskega v nemški jezikovni krog. Po prvi, zlasti pa po drugi svetovni vojni so nove državne meje večidel ustavile nadaljnjo germanizacijo (folksdojčerji). Danes germanizacija še poteka med avtohtonim slovanskim manjšinskim prebivalstvom v Lužici v Nemčiji ter na Gradiščanskem, Koroškem in Štajerskem v Avstriji, najmočneje pa med tujimi priseljenci v nemških, avstrijskih in švicarskih krajih.
Dostopnost