sidro, 1. pomorstvo:naprava, ki vkopana v morsko (rečno, jezersko) dno in s pomočjo vrvi ali verige drži plovilo na želenem kraju. Osnovne lastnosti sidra so jakost držanja (reakcija sile vkopanega sidra), ustrezno upravljanje ter potrebna trdnost vrvi ali verige. Za hrambo sidra in sidrnih vrvi ali verig, za spuščanje in dviganje sidra so na plovilu posebne sidrne naprave.
Razvoj Prve podatke o sidrih so dobili z arheološkimi izkopavanji v Egiptu; na reliefih iz 2000 pr. n. š. so ladje, ki so bile opremljene s stožčastimi sidri. Kitajske džunke iz istega obdobja so imele lesena sidra, obtežena s kamni. Železno sidro z dvema krakoma in drogom na zgornjem delu stebla se je pojavilo pri starih Grkih v 7. st. pr. n. š. Podobno sidro so imeli tudi Rimljani. Po izsušitvi jezera Nemi so našli sidro s premičnim drogom, ki je bilo v rabi v 1. st. n. š. Ladje na jadra so uporabljale železna sidra z dvema krakoma, ki sta imela lopatasti konici, s steblom pa sta oblikovala kota 50°. Na zgornjem delu stebla je bil pravokotno na ravnino krakov nataknjen nepremičen in z železom okovan hlod. Število sider je bilo odvisno od velikosti plovila. Večje ladje so imele dve glavni sidri, po eno na vsakem boku na premcu, za sidranje ladje; rezervno sidro, ki je bilo večje od glavnega in je bilo za glavnima sidroma, pripravljeno za izredne razmere; tokovno sidro, polovico lažje od glavnega, je bilo na krmi in namenjeno za sidranje tam, kjer so bili močni tokovi na ozkem območju, in za reševanje nasedle ladje; sidrce, ki so ga spuščali z ladijskega čolna za manjše premike zasidrane ladje zaradi pretovarjanja ali boljše uporabe ladijskih topov. Med viharjem so uporabljali tudi zavlačevalno sidro v obliki vreče iz jadrovine, ki so jo z vrvjo spuščali v vodo na tisti strani ladje, kjer ni bilo vetra, da so ladjo laže držali v želeni smeri in blažili udarce valov. Zaradi teže sidra in nerodne oblike je bilo spuščanje in dviganje zapleteno in dolgotrajno. Med plovbo sta glavni sidri viseli na močnih tramovih, ki sta štrlela iz ladje, in bili s po eno lopato kraka naslonjeni na palubo ladje. Do sredine 8. st. so sidra spuščali ročno s pomočjo debele vrvi (paripina), ki je tekla iz prostora, kjer je bila spravljena, mimo dveh stebričkov v obliki priveznikov na robu palube, skozi sidrno žrelo do obroča na steblu sidra, dvigali pa so ga do morske gladine z ročnim vitlom. Zaradi vse večje teže sidra so v začetku 19. st. začeli namesto vrvi uporabljati verige iz kovanega železa, ki so bile pritrjene na podnožje (peto) glavnega jambora. Pozneje so verige spravljali v poseben prostor pod palubo – verižnica. Začetek verige je bil pritrjen s škarjastim držalom ali posebnim kavljem tako, da so verigo ob nevarnosti lahko hitro spustili v morje. Kraj spuščenega sidra, če bi veriga počila ali bi jo zaradi nevarnosti spustili v morje, je bil označen s posebnim plovcem, ki je bil privezan s tanko vrvjo za sidro. Veriga je bila razdeljena na pet do sedem enakih delov, dolgih 25–30 m, ki so bili povezani s podkvastim stremenom, prvi del verige pa je bil privezan za sidro z večjim in močnejšim stremenom. Od sidra navzgor je bila veriga speljana do posebne naprave – zapore, da ne bi sama zdrsnila v vodo, od tam pa mimo stebričkov na vitlo in skozi palubno žrelo v verižnico pod palubo. Z morske gladine so do njegovega ležišča sidro dvigovali s posebnim ladijskim dvigalom. Z večanjem sidrne teže in ladijskega spodriva je bil vse večji tudi sidrni hlod. Zato so Angleži uvedli t. i. admiralitetno sidro (i. po angleški admiraliteti), ki je imelo namesto lesenega hloda železen drog. Zaradi težav pri spuščanju in dvigovanju sidra z drogom pa so želeli imeti sidro brez droga in po možnosti z gibljivima krakoma. Takšni sidri, le s krajšim drogom, sta bili Trotmanovo in Martenovo sidro. Pojavilo se je tudi sidro brez droga, z gibljivima krakoma, ki se je v morsko dno vkopalo s pomočjo majhnih prečnih krakov. Podobna zglobna, imenovana tudi patentna sidra, so imela pri isti teži manjšo jakost držanja kot admiralitetno, a več prednosti (lažje spuščanje, vkopljejo se z obema krakoma, mogoče jih je potegniti v sidrno žrelo do krakov). Zato so ta sidra v drugi polovici 19. st. popolnoma spodrinila admiralitetno sidro.
Delitev sider po konstrukciji in namenu Po konstrukciji se sidra delijo na admiralitetna in patentna, na polsidra (z enim krakom), kotve (s štirimi kraki) ter posebna sidra v obliki ščita, pluga, jurčka, vijaka ali betonskega bloka. Admiralitetno sidro ima železen drog in negibljiva kraka za vkopavanje. Pri manjših takšnih sidrih se drog lahko sname in prisloni ob steblo. Jakost držanja je 12–15 njegovih tež. Spuščanje in dvigovanje je zamudno in zapleteno. Uporabljajo ga le še na jadrnicah, manjših čolnih in za sidranje plovk. Patentna sidra so večidel brez drogov, imajo pa gibljive krake. Jakost držanja je 2,5–3,75 njihove teže, spuščanje in dvigovanje je preprosto in hitro. S takšnimi sidri so opremljene sodobne vojne in trgovske ladje. Največ so v rabi Hallovo sidro (v angleški, nemški in ruski), Inglefieldovo sidro (v nemški in angleški), Marellovo sidro (v francoski), Demfortovo sidro (v ameriški) ter Tereščenkovo sidro (v ruski mornarici). Po namenu se sidra delijo na ladijska, minska in privezna. Ladijska sidra se delijo na glavna, rezervna, tokovna, zapenjalna sidra, sidrca, zavlačevalna in čolnarska sidra. Glavna sidra so vedno patentna in so namenjena za sidranje ladij, nameščena so na premcu v levem in desnem sidrnem žrelu. Njihova teža T se določa z obrazcem T = k · D2/3, kjer je k koeficient, ki ima za razl. razrede ladij vrednost 0,8–10,5, D je spodriv ladje v tonah (teža glavnega sidra na rušilcu s 3000 t je ok. 3 t, na križarki z 10.000 t ok. 6 t, na letalonosilki s 60.000 t pa ok. 30 t). Na rečnih ladjah uporabljajo kotve s štirimi kraki. Rezervno sidro je navadno enako kot glavno (po teži in obliki) in nadomešča glavno, če ga izgubijo. Velike ladje imajo po eno rezervno sidro, spravljeno na premcu. Tokovno sidro je prav tako patentno sidro, spravljeno pa je na krmi ladje. Njegova teža je 25–50 % glavnega sidra. Zapenjalno sidro je navadno manjše admiralitetno sidro, ki ima 1/5–1/6 teže glavnega, namenjeno pa je za povečanje jakosti držanja glavnega sidra na nevarnejših sidriščih. Sidrce je podobno zapenjalnemu sidru, a je manjše. Spuščajo ga s čolna, če želijo ladjo postaviti bočno na smer toka ali vetra. Uporabljajo ga tudi za reševanje nasedlih čolnov in za sidranje plavajočih tarč. Čolnarsko sidro je največkrat manjše admiralitetno sidro ali pa kotva. Majhna kotva (maček) je namenjena za iskanje potopljenih predmetov. Zavlačevalno sidro ima stožčasto obliko, narejeno je iz jadrovine, uporabljajo pa ga na jadrnicah, čolnih in vodnih letalih za blažitev udarcev valov v trup (zavlačevanje plovila). Ladijska sidra trgovskih ladij izdelujejo in preverjajo po mednarodnih predpisih, sidra vojnih ladij pa po predpisih vojnih mornaric. Za minolovce npr. izdelujejo sidra iz nemagnetnih materialov. Minska sidra držijo podvodne mine na določenem kraju (globini). Konstrukcija in oblika sta odvisni od vrste mine (betonski blok, jurček, valj). Nekatera minska sidra imajo napravo za samodejno sidranje mine na vnaprej določeni globini. Večina minskih sider je opremljena s kolesci za lažje premikanje min v skladišču in na ladijski palubi. Privezno sidro je posebno sidro za sidranje plovk, oznak plovnih poti in ladij svetilnikov. Za sidranje plovk uporabljajo polsidra (plovkina sidra), katerih jakost držanja povečajo z zapenjalnim sidrom. Oznake plovnih poti in ladje svetilnike pa sidrajo s posebnimi sidri v obliki ščita, pluga, jurčka, vijaka ali betonskega bloka.
Dostopnost