• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran
naklon,
1. jezikoslovje: modus, slovnična kategorija glagola, ki jo določi sporočevalec na podlagi svojega stališča do predmetnosti, izražene v povedi; s posebnimi glagolskimi oblikami zaznamujemo resničnost glagolskega dejanja (povedni naklon, npr. pišem), možnost zanj (pogojni naklon, npr. pisal bi) in pozivanje k njemu (velelni naklon, npr. piši).

Sorodna gesla: gerundiv | glagol | imperativ | indikativ | kondicional | oblikotvorje | optativ | pogojnik
2. astronomija: inklinacija.
3. matematika: strmina, razmerje med spremembo višine in vodoravno razdaljo, matematično tangens kota α (naklonski kot), ki ga oklepa premica z abscisno osjo v pravokotnem koordinatnem sistemu. Naklon krivulje je definiran kot naklon njene tangente v dani točki.

Sorodna gesla: diferencialni račun | koordinatni sistem | krivulja | tangens | tangenta
4. cestni promet: strmina ali spust, enota, izražena v odstotkih, tj. številu metrov višinske razlike na (vodoravni) razdalji 100 m. Največji nakloni cest so ok. 35 % (ustreza ok. 19,5°), železniških tirov 1,5 % (ustreza 0,85°), zobate železnice ok. 50 % (ustreza 26,5°).

Sorodna gesla: klanec | merilnik naklona | nagib | naklonska tehtnica


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek