Piran (italijansko Pirano), staro pristaniško mesto v Sloveniji, 12 km od Kopra, na koncu Piranskega polotoka (Rt Madona), ki se počasi zožuje med Strunjanskim in Piranskim zalivom, 1–90 m nad morjem, 4143 preb.; zaradi utesnjene lege se ne širi več, število prebivalcev se od začetka 20. st. postopno zmanjšuje (1910 jih je bilo še 7491). Upravno in oskrbovalno središče z vse večjim kulturnim in turističnim pomenom. Ohranjena srednjeveška zasnova z ozkimi ulicami in tesno stisnjenimi hišami, ki se od obalne ravnice stopničasto dvigajo proti vrhu slemena. Osrednji mestni trg je Tartinijev trg s spomenikom skladatelju in violinistu G. Tartiniju. Po pobočju Mogorona segajo v mesto ostanki obzidja. Nad Piranom velika župnijska cerkev sv. Jurija (temeljito predelana 1595–1637), spodnji del zvonika je postavil G. di Nodari iz Kopra (1601–08), zgornji del v Piranu živeči beneški kamnosek B. Torra, ki je od 1601 vodil prenovo cerkve, oktogonalna krstilnica (17. st.), oltarji v cerkvi so delo kamnosekov iz družine Torra in P. Groppellija (17./18. st.), med slikami (17.–19. st.) sta sliki A. de Costerja Sveti Jurij, zaščitnik Pirana, in Maša v Bolseni (1706); minoritski samostan s križnim hodnikom in portalom (današnja podoba iz 17. st.); samostanska cerkev sv. Frančiška Asiškega (14. st., fasada 19. st.), v barokizirani notranjosti renesančna kamnoseška edikula (baldahin) iz 1518, oltar sv. Antona Padovanskega (1690) G. Sartorija in G. D. Furiana, slika Samarijanka ob vodnjaku (1735) G. Lazzarinija; številne gotske podružnične cerkve, npr. Marije Tolažnice (1439), Marije Snežne (1404), Marije Od zdravja/sv. Klemena, so bile barokizirane in opremljene v 17. in 18. st. Med posvetno arhitekturo izstopajo beneškogotska hiša »Lasa pur dir« (sredina 15. st.), renesančna mestna vrata Porta Marzana (1533), hiša Zangrando-Tartini (osnove iz 14. st.) s salonom (1790), poslikanim z arhitekturnimi capricci po grafikah P. Gasparija in G. B. Tiepola; ob obali palače, npr. Trevisani, Gabrielli-De Castro, Fonda, Vendrella (od začetka 19. st.); historistične stavbe: neogotski svetilnik (1871) na Punti, neorenesančna občinska palača (1877–79, G. Righetti), sodna palača (1885–91, G. Moso, E. Nordio); spomenik G. Tartiniju je zasnoval A. Dal Zotto (1892–96). Pomorski muzej Sergeja Mašere z razl. zbirkami, Tartinijeva spominska soba, več galerij, akvarij z morskimi živalmi.
Zgodovina: v zgodnjem srednjem veku svobodno mesto, pet stoletij (1283–1797) pod beneško oblastjo; 1954 z londonskim sporazumom priključen k Jugoslaviji oz. Sloveniji.
Dostopnost