glive (Mycophyta), do nedavna so jih botaniki združevali v posebnem oddelku v okviru kraljestva rastlin, zdaj so v samostojnem kraljestvu »glive«. So brez listnega zelenila (klorofila), zato potrebujejo za življenje organsko snov (heterotrofen): kot gniloživke (saprofiti) na odmrlih rastlinskih in živalskih ostankih, lesu ipd.; kot zajedavke (zajedavci) v živih organizmih; kot simbionti (simbioza) v povezavi z zelenimi rastlinami (lišaji, mikoriza). Zaradi heterotrofnega načina življenja večidel ne potrebujejo svetlobe. Oblikujejo tudi snovi, ki jih sicer najdemo le pri živalih: v celičnih stenah je hitin (redkeje celuloza), rezervne snovi so v obliki glikogena, maščob in celo manita (nikoli škroba). Glive so razširjene domala povsod (največ jih je na vlažnih in toplih območjih), tudi v sladkih in slanih vodah, nekatere vrste celo na polarnih območjih. Večina vrst je mikroskopskih velikosti, le trosnjaki višjih gliv, ki jim pravimo gobe, so lahko tudi nekaj kilogramov težki. Najbolj preprosto so zgrajene glive sluzavke. Med prave glive (Eumycophytina) prištevamo plesnivke (nižje glive) in višje glive (zaprtotrosnice, prostotrosnice). Telo gliv, zlasti višjih, je sestavljeno iz spleta razvejanih ali nerazvejanih, večinoma brezbarvnih ali belih nitk (hif); hranilno podlago prepredejo z rahlim, a obsežnim spletom hif, ki ga imenujemo micelij ali tudi podgobje. Razmnoževanje je pri glivah zelo raznovrstno in zapleteno. Višje glive večinoma nimajo razvitih spolnih celic in organov; spolno se razmnožujejo enostavno z združitvijo dveh koncev hif; iz tega nastane dvojedrni micelij; jedri se navadno združita šele tik pred nastankom spolnih trosov, ti nastajajo v zelo razl. oblikovanih in obarvanih trosnjakih ali na njih; s trosi se glive razmnožujejo.
Koristnost gliv Razkrajajo različne organske snovi; zaradi medsebojne povezanosti (simbioza), npr. prek korenin (mikoriza), so za uspevanje nekaterih rastlin življenjsko pomembne; nekatere vrste izločajo medicinsko pomembne učinkovine (penicilin in druge antibiotike). Več kot 200 samoniklih vrst gliv je užitnih in primernih za prehrano; zelo cenjene so navadne lisičke, kukmaki, jurčki, gomoljike (gomoljarke); njihova kulinarična vrednost je primerljiva z zelenjavo; vsebujejo razmeroma veliko beljakovin (zato so možne beljakovinske zastrupitve, če uživamo stare in razpadajoče gobe).
Škodljivost gliv Razmeroma malo samoniklih vrst gliv je smrtno strupenih, npr. pogubni dežniček, pri nas redek (dežnički), zelena mušnica (mušnice), pomladanski hrček, pegasta mušnica, rdečkasta razcepljenka (razcepljenke), kolobarčasta livka (livke); veliko je manj strupenih vrst, ki so škodljive le surove, če so prestare ali pa le za nekatere ljudi (zastrupitve); veliko vrst povzroča glivične bolezni ali uničuje izdelke (rje, trohnoba lesa, mušja plesen).
Dostopnost