Termania - Veliki splošni leksikon

Kitajska (Zhongguo, uradno ime Zhonghua Renmin Gongheguo, Ljudska republika Kitajska), država v srednji in vzhodni Aziji, razteza se od Pamirja na Z do Tihega oceana na V (Vzhodnokitajsko in Rumeno morje) in od Amurja na S do Južnokitajskega morja. Nerešena vprašanja meje z Rusijo, Kazahstanom in Indijo; ozemeljske zahteve do otočij Nansha in Paracel. Tajvan velja skupaj s pripadajočimi otoki za del kitajskega državnega ozemlja (kitajska provinca).

časovni pas	kitajski čas (srednjeevropski čas + 7 ur)
površina	9,596.961 km2, S–J 4200 km, V–Z 4500 km
prebivalstvo	1,27 mlr., 132 preb./km2, letna rast 1,4 %, življenjska doba 68 let
glavno mesto	Peking, 5,8 mln. preb. (aglomeracija 10,8 mln.), 37 m nad morjem, na SV države
upravna razdelitev	23 provinc, 4 mesta s statusom province (Peking, Šanghaj, Tiencin, Congqing), 5 avtonomnih pokrajin ter administrativni območji Macau in Hongkong
članstvo v organizacijah	OZN (od 1971; od 1945 s Tajvanom ustanovna članica), APEC
uradni jezik	kitajski; v Hongkongu tudi angleški, v Macau tudi portugalski; v avtonomnih pokrajinah jeziki manjšin
denarna enota	juan (oznaka CNY)

Naravne razmere
Kitajska je po površini tretja država na svetu, za Rusijo in Kanado. Večinoma je gorata, le na V so velike ravnine. Od Kitajskega nižavja in nižavja v Mandžuriji se pokrajina proti Z postopno dviga do višavja v Tibetu. Ta je s povprečjem 4500 m nad morjem najvišja planota na svetu. Obdajajo jo mogočna 7000–8000 m visoka gorovja (Himalaja na J, Karakorum na Z, Kunlun Shan na S). Na meji z Nepalom se v osrednji Himalaji dviga najvišji vrh na svetu Mount Everest (8872 m). Na nadmorski višini 1000–2000 m je več visokih planot in kotlin. Tarimsko kotlino in Džungarijo na SZ (Sinkiang) ločuje gorski sistem Tjanšan (več kot 7000 m), Džungarija na SV meji na mongolski Altaj (več kot 4000 m). Jv. od Džungarije se razprostira položno gričevnato stepsko in puščavsko višavje Notranje Mongolije (800–1000 m), ki se na V konča z Velikim Hinganom (več kot 2000 m). V srednji Kitajski oblikuje gorovje Qin Ling (do 4000 m), ki je nadaljevanje vzhodnotibetanske obrobne verige, mejo med s. in j. Kitajsko. To je hkrati tudi pomembna podnebna ločnica. Severno od gorovja je rodovitno puhlično hribovje provinc Šensi in Šansi, na J sta Rdeča kotlina v provinci Sečuan (večinoma rdeči peščenjak) in planota Yunnan-Guizhou. Jv. kitajsko hribovje ima podnebne značilnosti sredogorja. Reke se stekajo proti V, najpomembnejši sta Modra in Rumena reka. Njihove struge so delno nad ravnijo nižine, po kateri tečejo. V preteklosti so se pogosto rušili jezovi, sledili so katastrofalne poplave in spreminjanje toka, posebej Rumene reke. Danes so reke večinoma regulirane (več velikih zajezitev). Pred obalo Tihega oceana je več kot 5000 otokov, največji je Hainan v Južnokitajskem morju.
Kitajska sega v različne podnebne pasove. Na S in SZ prevladuje celinsko podnebje s hladnimi zimami, v Rdeči kotlini in jv. od Qin Linga subtropsko z značilnim poletnim dežjem (monsunsko podnebje), j. obala in otok Hainan sta že v tropskem pasu. Povprečna januarska temperatura v Pekingu je –4,7 °C, v Šanghaju 3,5 °C, v Kantonu 13,5 °C, v Tibetu pade celo do –40 °C. Poleti je temperaturna razlika med območji manjša. Povprečna julijska temperatura je 22–30 °C, le v Tibetu je zaradi nadmorske višine razmeroma hladno. Na J in JV je na leto povprečno 1500–2000 mm padavin, proti S in Z jih je manj. Na S se zaradi neenakomerno porazdeljenih padavin (na leto ok. 750 mm) pojavljajo sušna obdobja, v Notranji Mongoliji, Tarimski kotlini in z. Tibetu je največ 100 mm padavin. Na obali občasno pustošijo tajfuni (tropski vrtinčasti viharji). Zaradi razl. podnebnih razmer je razl. tudi rastje. Pribl. 14 % površine pokriva gozd, predvsem vzhodnotibetansko obrobno gorovje (bambus, lovor, mešani in iglasti gozd), s. Mandžurijo in Hingan. Subtropske vrste (cipresa, pinija, oljka) so značilne za južnokitajsko gorovje. Kitajsko nižavje, prvotno odprta travnata stepa, danes intenzivno izrabljajo v poljedelske namene. Puste peščene, prodnate in kamnite puščave so nastale v Tarimski kotlini, Džungariji in mongolski puščavi Gobi. Na višjih območjih uspeva gorsko rastje.

Prebivalstvo
Prebivalstvo Kitajske, skoraj četrtina človeštva, je najgosteje naseljeno v rodovitnih nižavjih in kotlinah ob velikih rekah, v Sečuanu in Mandžuriji. Tam so številna milijonska mesta; Šanghaj in Peking spadata med največja mestna območja na svetu. Nasprotno pa so višavja na Z, visoke planote ter suhe puščavske in stepske kotline brez odtokov zelo redko poseljeni. Kitajska je narodnostno pestra država, saj ima 56 etničnih skupin. V veliki večini so Hani, Kitajci; 7 % jih pripada manjšinam: Džuangom (v avtonomni pokrajini Guangxi), Tibetancem (v Tibetu in Qinghaiu), Ujgurom, Kazahom in Tadžikom (v Sinkiangu), Mongolom (v Notranji Mongoliji), Huijcem (v Ningxiju), Miaojcem in Jaojcem (razširjeni v j. Kitajski), Jijcem (v Yunnanu in Sečuanu), Pudžijem (v provinci Guizhou) in drugim skupinam, npr. Mandžurcem in Korejcem na SV. Manjšinam po ustavi pripada velika avtonomija; vladna manjšinska politika si prizadeva za ohranitev kulturnega izročila teh narodov, za večje možnosti za izobraževanje in delo, večje zdravstveno varstvo. Namen te politike je večinoma obrobna manjšinska območja, ki zavzemajo skoraj polovico Kitajske, tesneje povezati s kitajsko državo, predvsem zaradi njihovih teženj po neodvisnosti (npr. v Sinkiangu in Tibetu). Rast prebivalstva omejujejo s strogo demografsko politiko (načrtovanje družine, prizadevanje za poznejšo sklenitev zakonske zveze, zavzemanje za družino z enim otrokom). Pribl. 15–20 mln. Kitajcev živi v tujini (brez Tajvana).
Čeprav ustava zagotavlja versko svobodo, je opravljanje verskih obredov od vzpostavitve socialistične družbene ureditve v Kitajski omejeno. Pred uvedbo komunističnega režima so bili Kitajci večinoma pripadniki mešane religije san jiao (trije nauki), ki so jo sestavljali konfucianizem (etika, kult prednikov), daoizem (magija, zdravilstvo) in budizem (obredi ob smrti, upanje na posmrtno življenje). Politične in gospodarske spremembe so pomen treh naukov potisnile v ozadje, od 80. let pa so spet uradno dovoljeni. Med tibetanskimi in mongolskimi manjšinami je še vedno močno razširjen lamaizem, Ujguri pa so muslimani. Nekaj je tudi kristjanov, večinoma v obalnih mestih. Korenite reforme na področju izobraževanja predvidevajo podaljšanje splošnega obveznega šolanja s šestih na devet let, pospeševali naj bi tudi poklicno in visokošolsko izobraževanje. Uradno obiskuje šolo 95 % vseh otrok, na podeželskih območjih pa je ta odstotek nižji. Nepismenih je še vedno okoli četrtina prebivalcev. Od 50. let si prizadevajo poenostaviti zapleteno kitajsko pisavo; 1979 so uvedli glasovno pisavo pinjin, ki kitajske znake prevaja v latinične črke. V državi je več kot 900 visokih šol, med njimi 38 univerz. Nadaljnjemu izobraževanju so namenjeni skrajšani in redni programi v šolah v podjetjih, v prostem času pa v od podjetij neodvisnih visokih šol; radijske in televizijske univerze.

Državna ureditev
Kitajska je socialistično-komunistična ljudska republika. Po ustavi iz 1982 (spremenjena 1993) je najvišji državni organ nacionalni ljudski kongres (NLK), enodomni parlament, ki za dobo petih let izvoli državnega predsednika in namestnika predsednika, na njegov predlog imenujejo tudi predsednika državnega sveta in ministre. Predsednik države opravlja predvsem reprezentančne naloge, politično (in tudi gospodarsko) oblast ima Komunistična partija. Skoraj 3000 poslancev v nacionalni kongres volijo parlamenti v posameznih provincah, njihova mandatna doba je pet let. NLK se sestane samo enkrat na leto; sprotne politične naloge opravlja 154-članski stalni svet NLK. Najvišji izvršilni organ je državni svet z ministrskim predsednikom, ministri in drugimi člani; odgovoren je NLK. Pomembno vlogo ima tudi centralna vojaška komisija, ki vodi oborožene sile. Pravne predpise so v zakonikih zbrali šele v začetku 80. let. Organi sodne oblasti so narodna sodišča za razl. območja, vojaška sodišča in posebna narodna sodišča; najvišji organ je vrhovno narodno sodišče. Vojska je poklicna, vojaška obveznost selektivna.

Gospodarstvo
Ljudska republika Kitajska velja za državo v razvoju, ki je svoje velike, tisočletja stare probleme, kot so poplave, epidemije in katastrofalna lakota, sama rešila. Ob koncu 70. let se je začel proces posodabljanja in liberalizacije. Na prehodu v novo tisočletje je Kitajska v fazi naglega gospodarskega napredka na razmeroma nizki razvojni stopnji. Vendar pa je kupna moč prebivalstva večja, kot se zdi na prvi pogled, in po merilih mednarodne banke Kitajsko že zdaj lahko prištevamo v skupino držav s povprečnim dohodkom. Kitajska je, tudi zaradi velikega števila prebivalcev, tretja največja gospodarska sila na svetu. Ob dvigovanju življenjske ravni se manjša rast prebivalstva.
V kmetijstvu še vedno dela dve tretjini vseh zaposlenih, obdelovalna zemljišča zavzemajo le 11 % celotne površine. Glavne kulture na pozimi hladnem, razmeroma suhem S, kjer je na leto le ena žetev, so pšenica, ječmen, proso, kaoliang (vrsta prosa), koruza in oljnice; številna območja je treba namakati. V srednji Kitajski, kjer sta pogosto dve žetvi, pridelujejo riž, pšenico, oljnice, sojo, bombaž in čaj, na subtropskem J, ponekod s tremi žetvami, pa riž, sladkorni trst, pšenico, zelenjavo, juto, murve. Hektarski donos riža je v povprečju dvakrat tolikšen kot v Indiji, še zdaleč pa ne dosega japonskega ali korejskega. Največ riža pridelajo v nižavjih ob spodnjem toku Modre reke. Živinoreja je na gosto poseljenem V intenzivna (prašiči, perutnina), na Z pa ekstenzivna (ovce, koze, govedo, konji). Tradicionalno dobro je razvit celinski ribolov (ribogojstvo v ribnikih in na z vodo pokritih riževih poljih). Povečuje se tudi pomen gozdarstva; z obsežnim pogozdovanjem naj bi dolgoročno spet povečali delež gozda. Centralistično vodene ljudske komune so v okviru gospodarskih reform sredi 80. let razpustili. Zemlja je sicer še vedno v državni lasti, vendar lahko člani zadrug njim dodeljene površine prosto obdelujejo in potem ko izpolnijo načrtovane državne predpise, s preostalim pridelkom prosto trgujejo; zato se je tudi občutno dvignila produktivnost. Uspehi kitajskega poljedelstva so predvsem rezultat velike delovne vneme in intenzivnega izkoriščanja zemlje. Perspektive so predvsem v močnejši mehanizaciji, povečevanju hektarskega donosa in izkoriščanju tudi z. sušnih območij.
Od 2001 je Kitajska članica Svetovne trgovinske organizacije.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001)	1216,1 mlr. USD, 960 USD na prebivalca
delež po panogah (2001, ocena)	kmetijstvo 18 %, industrija 49 %, storitvene dejavnosti 33 %
uvoz (2001, ocena)	236,2 mlr. USD
izvoz (2001, ocena)	262,1 mlr. USD
zadolženost v tujini (2001, ocena)	167 mlr. USD

Industrija
Industrijski razvoj temelji predvsem na bogatih nahajališčih surovin. V prvem desetletju po nastanku ljudske republike je Kitajska po sovjetskem zgledu gradila težkoindustrijske kombinate. Nova industrijska središča so nastala v notranjosti (jeklarski kombinati v mestih Wuhan, Baotou in Lanzhou) in na Z, v okolici naftnih središč Yumen in Karamay; druga pomembna središča so postala še Peking, Taiyuan, Xi'an, Chengdu, Chongqing, Changsha idr. Še vedno imajo pomembno vlogo stara središča, kot so Anshan in Shenyang (jaklarska kombinata), Fushun in Fuxin z dnevnim kopom črnega premoga in na SV Changchun, Jilin, Qiqihar in Harbin (strojna industrija in industrija vozil). Od 1960 pospešujejo razvoj manjše industrije, ki zadovoljuje predvsem potrebe kmetijstva. Tako se v razvoj države uspešno vključujejo podjetja, ki proizvajajo energijo, osnovne surovine (železo, cement, gnojila) in enostavne stroje za predelavo pridelkov (žitni mlini, stiskalnice za olje, predilnice).
Izvoz poteka predvsem po morju, večinoma prek Hongkonga in Macaua; največje kitajsko pristanišče je Šanghaj. Cestno omrežje (skoraj 1 mln. km, večinoma utrjene makadamske ceste), železniško omrežje (ok. 52.000 km), številne plovne reke in prekopi (skupaj več kot 100.000 km, od tega 40.000 km tudi za večje ladje) so predvsem v v. delu države in so večidel usmerjeni proti obali. Prizadevajo si za enakomernejšo porazdelitev, predvsem na obrobnih območjih. Promet poteka večinoma po železnici. Motornih vozil je razmeroma malo, vendar se njihov pomen naglo povečuje. Glavno prevozno sredstvo v mestih je še danes kolo. Najpomembnejša mednarodna letališča so Peking, Šanghaj in Kanton.
V okviru kapitalistično usmerjenih reform in prehajanja v tržno gospodarstvo so v 80. letih začeli nastajati tržišča surovin, kmetijska tržišča, delniške družbe in banke. Cene dobrin se oblikujejo po tržnih zakonitostih, kmetijski pridelki so subvencionirani. Število zasebnih podjetij naglo narašča. V gospodarstvo vlagajo podjetja s Tajvana, iz Hongkonga in drugih industrijskih držav. Po 1992 je že v 60.000 podjetjih udeležen tuj kapital in s tem v državo prihaja tudi tuje znanje. Delež teh podjetij v industrijski proizvodnji je 5 %, v izvozu pa 17 %. 70 % proizvodnje so končni izdelki. Največ izvažajo tekstilne izdelke, povečuje se delež strojne in živilske industrije. Čeprav so državna podjetja močno deficitna, 80 % državnega proračuna pokrivajo z državnim presežkom; vendar gre za navidezni in ne dejanski presežek. Davčni sistem je še zelo nepopoln.
Posledica nagle gospodarske rasti so številne težave. Razvoj infrastrukture ne more dohajati gospodarskega razvoja, kmetijska oprema je zastarela, dohodki kmetov so skromni. Del kmetijske proizvodnje prodajajo državi v zamenjavo za brezvrednostna potrdila o dolgu, ker državi primanjkuje gotovine. V provincah imajo še vedno veliko moč politični funkcionarji. Poenoten sistem dohodka se je začel v 70. letih rahljati. V zasebnih in državnih podjetjih, ki jih je še vedno več kot 80 %, se uveljavlja sistem nagrajevanja po uspešnosti. Ker se razvijajo predvsem obalna območja, je dotok prebivalcev na ta območja v zadnjem času skorajda nekontroliran. Tekmovanje za boljši izhodiščni položaj v procesu rasti povečuje korupcijo. Socialni sistem še ni vzpostavljen. Zaposlenih primanjkuje v državnih podjetjih in v administraciji.
Ekološki problemi se naglo povečujejo, predvsem zaradi rasti prebivalstva, naraščajoče porabe na prebivalca in slabega izkoriščanja virov. Pogozdovanje ne dohaja roparskega gospodarstva, erozija, ki jo povzroča veter, otežuje živinorejo. 15 % države je puščava. Premog, ki je najpomembnejše gorivo, močno onesnažuje zrak. Sistem čiščenja voda je na začetku.

Zgodovina: kitajska zgodovina.

Umetnost: kitajska glasba, kitajska književnost, kitajska umetnost, kitajsko gledališče.

Sorodna gesla: Altaj | Daljni vzhod | Džungarija | Everest | Guangxi | Hainan | Himalaja | Hingan | Karakorum | Kitajci | kitajska filozofija | kitajska glasba | kitajska književnost | kitajska kultura | kitajska medicina | kitajska pisava | kitajska umetnost | kitajska zgodovina | kitajske religije | kitajski jezik | kitajsko gledališče | kitajsko pravo | Kunlun Shan | Modra reka | Ningxia | Notranja Mongolija | Peking | pinjin | Qinghai | rdeča zastava | Rumena reka | Sečuan | Sinkiang | Tajvan | Tarimska kotlina | Tibet | Tjanšan | vzhodna Azija

Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek