1. Salzburg [zálcburg-], zvezna dežela v Avstriji, med Zgornjo Avstrijo na S, Štajersko na V, Koroško, Vzhodno Tirolsko in Italijo (Južno Tirolsko) na J, Tirolsko in nemško deželo Bavarsko na Z, 7154 km2, 515.000 preb., glavno mesto Salzburg. Ozemlje Salzburga sega v Centralne Alpe in z Lungauom tudi čez glavni alpski greben; obsega Salzburške Alpe (Kitzbühlske Alpe, gorovje Dientener Berge), Salzburške apneniške Alpe, na S sega v alpsko predgorje (Flachgau). Glavna poselitvena območja so večje rečne doline. Prevladuje živinoreja, 40 % je travnikov, pašnikov, planin, obdelovalnih zemljišč je le 7,2 %; živinoreja je razvita predvsem v dolinah Pinzgau in Lungau; pomembna industrija je lesna, tekstilna, kovinska, predelava aluminija, steklarska; rudarstvo: baker in sol. Razvit je turizem, predvsem v dolini Gastein, deželnem glavnem mestu in Zellu am See. Salzburg je razdeljen na pet okrajev in mesto s samostojno upravo (Salzburg).
Sorodna gesla: Gastein | Hallein | Katschberg | Salzburg2. Salzburg, mesto v Avstriji, glavno mesto zvezne dežele Salzburg, ob izstopu reke Salzach iz Alp, 422 m nad morjem, 143.000 preb.; sedež deželne vlade, nadškofije; univerza (1623–1810 in od 1963, vmes le teološka fakulteta; vanjo sodi tudi Mozarteum), glasbena univerza (Mozarteum), pedagoška akademija; deželno gledališče, muzeji. Od 1920 glasbeni festival (M. Reinhardt, H. von Karajan); zelo živahen turizem (ok. 2 mln. prenočitev na leto). V gospodarstvu so pomembne predvsem trgovina in storitvene dejavnosti, tudi različne industrije. Staro mesto na bregovih Salzacha obdajajo Mönchsberg, Kapuzinerberg in trdnjava Hohensalzburg (zasnovana 1077, dograjena ok. 1500). Središče mesta je trg z nadškofijsko palačo (1596–1619) in stolnico (1614–28); zanimivi so še benediktinska nadopatija sv. Petra (ustanovljena ok. 700) z romansko, barokizirano samostansko cerkvijo, gotska frančiškanska cerkev, kolegiatna cerkev (1694–1707), festivalska hiša, na JV benediktinski samostan Nonnberg (ustanovljen ok. 700), šestnadstropne mestne hiše, značilne za pokrajino ob Innu in Salzachu. V novem delu mesta je baročni grad Mirabell (1721–27), v okolici gradovi Kleßheim, Leopoldskron in Hellbrunn.
Zgodovina: samostan sv. Petra in Nonnberg je 696 ustanovil frankovski oznanjevalec krščanstva Rupert na mestu nekdanjega rimskega Juvavuma, ki je bil pod cesarjem Klavdijem (1741–54) povzdignjen v municipij. Bonifacij je 739 v Salzburgu ustanovil škofijski sedež in od sredine 8. st. pošiljal krščanske misijonarje v Karantanijo; 798 je bila ustanovljena salzburška nadškofija. Salzburg je postal dobavitelj soli za Bavarsko že pod vojvodo Teodom III. Bavarskim (†717), ki je daroval mestu posode za sol; od tod današnje ime. Zemljiška posest salzburške nadškofije je segala do dežel Kranjske in Furlanije. Ko je tema Karel Veliki podelil imuniteto, je salzburška nadškofija vzpostavila ozemeljsko zaokroženo državo s pridobitvijo plemiških posestev in nakupom grofij v zgornjem in spodnjem delu doline Pinzgau in v dolini Lungau, predvsem pa z razširitvijo pravic do gozdov v dolini Pongau. 996 je mesto dobilo trške pravice. V Salzburg je prodrl tudi protestantizem, toda 1684/85 in 1731/32 so nadškofi protestante prisilili k izselitvi. Nadškofijski samostan je bil 1803 sekulariziran (sekularizacija) in kot volilna kneževina podeljen Ferdinandu Toskanskemu. 1805 jo je moral ta odstopiti Avstriji. Salzburg je 1809 pripadel Bavarcem, 1816 spet Avstriji, 1850 je postal samostojna kronovina in 1918 avstrijska zvezna dežela.
Dostopnost