igralska umetnost, sposobnost igralca, da z umetniško spojitvijo jezikovnih, mimičnih in gestičnih izrazil prepričljivo upodobi odrski lik. Naloga igralske umetnosti je bodisi oživitev že znanih gledaliških likov (korenine v obrednem plesu in maskah) ali pa improvizirano predstavljanje nekega dogajanja oz. neke osebe (korenine v mimu). Odločilna prvina je osebnost igralca: ta se v igri z masko, ki ima kultski in nadosebni značaj (obstajajo tudi maske posameznih tipov ljudi), bolj umika na stran, popolnoma pa se lahko razvije šele v svobodnem igranju. V indijskem, japonskem in kitajskem gledališču je bil ideal igralske umetnosti čim bolj artistično prikazati natanko določene simbolne kretnje. V grški tragediji je imela igra na začetku še obredni značaj; predstava je bila zelo svečana, igralci pa so nosili maske, ki so se ohranile tudi v realistični igri komedije. V Rimu se je igralska umetnost izražala v burkah, mimu in pantomimah; hkrati so se tudi diferencirali tipi vlog; igrali so večinoma brez mask (tudi ženske). V renesansi se je poleg duhovne in posvetne amaterske igre izoblikovalo tudi poklicno igralstvo. Ugled igralske umetnosti se je dvignil nad artistične in robato komične predstave (commedia dell'arte) predvsem z igralci-pesniki, kot sta bila W. Shakespeare in Molière. Po zgledu francoske klasike se je v Nemčiji z J. Ch. Gottschedom in F. C. Neuberjem uveljavil knjižni repertoar, ki ga je teoretično in praktično utemeljil G. E. Lessing. Temelji moderne igralske umetnosti so predvsem v senzibilni impresionistični igri, elementarnem čutnem izrazu ekspresionizma, v delu in izkušnjah igralskih skupin pod vodstvom velikih režiserjev in v osvobajanju vseh prvin igre, ciljnem gibanju kot izrazu telesa; pomemben je vpliv B. Brechta, ki je zahteval distanciranje igralca od prikazane osebe in s tem v moderno igralsko umetnost vpeljal pojem potujitve.
Dostopnost