naravoslovje, od 18. st. skupna označitev za znanosti o pojavih žive in nežive narave in njihovem zakonitem dogajanju (kavzalnost). Naravoslovje je izšlo iz filozofije narave kot spoznavanja narave v njeni celotnosti in ga po glavnih predmetih (materija, življenje, človek, Zemlja in univerzum) delimo na tele znanstvene sisteme (ki se vse bolj približujejo drug drugemu): 1. fizika, kemija; 2. biologija, botanika, zoologija; 3. anatomija, fiziologija, razvojni nauk in razvojna teorija, genetika; 4. znanosti o Zemlji (paleontologija, geologija, mineralogija in meteorologija); 5. astronomija, astrofizika in astrokemija. Praktična veščina, ki temelji na naravoslovju, je medicina; matematike, imenitnega miselnega instrumenta, ne prištevamo k naravoslovju. Naravoslovje je pogosto postavljeno nasproti družboslovju, ki ima drugačen predmet in metodo, geografija in psihologija pa sodita v obe področji. Naravoslovje poskuša v dialektični soigri opazovanja in izkušnje (empirija), še zlasti pa z eksperimenti, hipotezami in oblikovanjem teorij urediti mnoštvo pojavov in oblikovati zakone, ki predvidevajo in preračunavajo prihodnji potek dogodkov. Naravoslovje hkrati služi prvotni človeški vedoželjnosti, pa tudi praktičnemu obvladovanju človekovega obstoja: človek obvladuje naravo, tako da se podreja njenim zakonom (natura parendo vincitur, F. Bacon). Prve temelje naravoslovja so po razvitih kulturah starega Orienta ustvarili Grki (grška matematika in naravoslovje). Po pomembnih vmesnih stopnjah v islamski filozofiji narave (islamska znanost) in zahodnega srednjega veka se je ok. 1500 z odkritji N. Kopernika, G. Galilea, Leonarda da Vincija idr. začelo obdobje modernega naravoslovja; s temi znanstveniki se je naravoslovje ločilo od filozofije. To, kar je bilo nekdaj v uporabnem naravoslovju področje tehnike, je zdaj postalo vsedoločujoči dejavnik človekovega življenja; njegov od časa do časa grozeč razvoj je naravoslovju zastavil vprašanje o legitimnosti neomejenega raziskovanja in o družbeni odgovornosti njegovih spoznanj (etika). Pri zdajšnji ravni naravoslovja moremo in moramo kritično nadzorovati, ali dejansko služi svojemu cilju, tj. ali pomaga človeštvu k boljšemu praktičnemu življenju.
Dostopnost