tehtnica, naprava za merjenje mase ali teže teles. Dve glavni vrsti: a) z vzvodnimi tehtnicami primerjamo (neznano) maso z znano maso uteži. Številnim izvedbam vzvodne tehtnice je skupno to, da imajo vrtljivo vpet drog; nanj sta obešeni posodici za tehtano snov in utež. Tehtnica je v ravnovesju, ko sta navora na obeh straneh enaka. Merimo lahko tako, da spreminjamo maso uteži (analitska tehtnica) ali pa dolžino droga, na katerega je obešena utež (tako da je premična); takšni tehtnici zadostuje le ena utež. Vzvodne tehtnice so izdelane v razl. oblikah in za razl. namene (npr. kuhinjska tehtnica, naklonska tehtnica, poštna tehtnica, zdravniška tehtnica, mostična tehtnica); b) vzmetna tehtnica meri raztezek vzmeti; ta je sorazmeren pritisni sili (Hookov zakon). Meri torej težo telesa. Ta je odvisna od zemeljskega pospeška g. Vzmetna tehtnica je bolj priročna kot vzvodna, njena pomanjkljivost pa je v tem, da so zaradi spreminjanja zemeljskega pospeška njene meritve odvisne od kraja merjenja. Spremembo dolžine vzmeti ustrezni mehanizem prenese na kazalec, ta pa na umerjeni skali prikaže vrednost pritisne sile. Elektronske tehtnice so vzmetne tehtnice z ustreznim merilnim lističem. Zaradi deformacije se spreminja njegova upornost ali zmogljivost. Spremembo zazna elektronski merilnik. Prikaže jo na zaslonu ali pošlje računalniku. Številne tehtnice v industriji krmilijo polnilne stroje, npr. pri polnjenju sladkorja v vreče, tekočin v pločevinke. Preproste vzvodne tehtnice so uporabljali že v 4. tl. pr. n. š. v Egiptu in Babilonu.
Dostopnost