svetlobna hitrost (simbol c), hitrost, s katero se širi elektromagnetno valovanje (svetloba) v praznem prostoru (vakuumu). Svetlobna hitrost je naravna konstanta; c = 2,997925 · 108 km/s. Predstavlja največjo hitrost za potovanje signalov in energije, delcem z maso pa nedosegljivo mejo – snovni delec lahko leti s hitrostjo, ki se svetlobni hitrosti lahko poljubno približa, ne more pa je doseči ali preseči. Dejstvo, da se hitrost širjenja svetlobe ne spremeni, tudi če jo seva gibajoče se svetilo (npr. zvezde), je vodilo do nastanka posebne relativnostne teorije. Svetlobna hitrost v snoveh je manjša od svetlobne hitrosti v vakuumu in znaša c/n; n je lomni količnik snovi. Svetlobno hitrost je 1676 z astronomskimi opazovanji ocenil O. Römer. Metodo za merjenje hitrosti svetlobe je 1849 razvil A. H. L. Fizeau: vrteče se zobato kolo periodično prekinja svetlobni curek. Tako nastanejo svetlobni impulzi, ki potujejo do oddaljenega zrcala; tam se odbijejo in vrnejo. Če je hitrost vrtenja zobnika ravno pravšnja, se zobnik v času, ko svetlobni impulz prepotuje do zrcala in nazaj, premakne za en zobec. Opazovalec povečuje hitrost vrtenja zobnika in gleda skozi utore zobnika. V začetku se jakost svetlobe zmanjšuje. Ko se svetlobni impulz vrne v trenutku, ko je na mestu prejšnjega utora zobec, pa je sploh ne vidi več. Pri še večji hitrosti zobnika se v času potovanja svetlobe do zrcala in nazaj na mesto enega utora postavi drugi, ki svetlobo prepusti. Iz kotne hitrosti zobnika, oddaljenosti do zrcala in števila zob zobnika lahko izračunajo hitrost svetlobe. Druge metode za merjenje svetlobne hitrosti sta mdr. razvila J. B. L. Foucault (1850) in A. A. Michelson (1878).
Dostopnost