semitski jeziki, skupina jezikov, ki jih govorijo v jz. Aziji in Afriki; govorijo se že od 3. tl. pr. n. š. in so omenjeni v Svetem pismu (po Sem; 1 Mz 10,21–31; 11, 10–26); delijo se na 1. severovzhodno semitščino: akadski jezik (akadščina = babilonščina), asirščina; 2. severozahodno semitščino: amoritščina, ugaritščina, feničanska punščina, moabitščina ter hebrejski in aramejski jezik; oba jezika govorijo še zdaj; 3. jugozahodno semitščino: a) severna arabščina (Saudova Arabija, Sirija, Libanon, Irak, Jordanija, s. Afrika, Egipt; arabski jezik); b) južna arabščina (etiopski jezik s sodobnim amharskim, tigrejskim, hararskim, tigrinjskim, guragejskim narečjem). Glavne značilnosti: fleksijski jeziki (sklanjanje in spreganje), nosilci stvarnega pomena v besedi so soglasniki (večinoma trije), samoglasniki pa so nosilci oblikotvornega pomena; v glasovnem sestavu imajo t. i. emfatične soglasnike in vrsto goltnikov.
Dostopnost