rapalska pogodba, sporazum med kraljevino SHS in Italijo; podpisan 12.11.1920 v Rapallu; rapalska pogodba je urejala razmejitev med državama, ustanovitev neodvisne države Reke in skupno delovanje proti obnovitvi habsburške oblasti v Avstriji ali na Madžarskem. Jugoslovansko-italijanska pogajanja o ureditvi jadranskega vprašanja so se pod pritiskom velesil vlekla vse od pariške mirovne konference; Italija je zahtevala popravek meje na podlagi določil londonskega sporazuma, Jugoslavija pa si je prizadevala zmanjšati svoje ozemeljske izgube. V Rapallu je jugoslovanska vlada privolila v mejno črto Peč–Triglav–Porezen–Blegoš–Planina–Snežnik–Kastav–morje, Italija je dobila Cres, Lošinj, Lastovo in Palagružo ter Zadar z okolico; obe strani sta priznali neodvisnost države Reke (obstala le do 1924; rimski pogodbi), jugoslovanska stran se je zavezala, da bo varovala italijansko manjšino v Dalmaciji, Italija pa ni dala nikakršnih zagotovil za ok. 500.000 slovenskih in hrvaških prebivalcev v Slovenskem primorju, Istri in Kvarnerju. Jugoslovanska vlada zaradi nasprotovanja javnosti (SHS je 10.10.1920 izgubila tudi koroški plebiscit) rapalske pogodbe nikoli ni predložila v ratifikacijo parlamentu, ampak jo je uveljavila s kraljevim ukazom.