versajski mir, v ožjem pomenu mirovna pogodba (podpisana 28.6.1919 v zrcalni dvorani versajskega gradu; Versailles) med zavezniki in pridruženimi silami ter nemško državo; s to pogodbo se je končala prva svetovna vojna; veljati je začela 10.1.1920. – Določbe versajskega miru so na pariški mirovni konferenci večinoma predstavili G. Clemenceau, D. Lloyd George in Th. W. Wilson. 7.5.1919 so jih predložili nemški delegaciji pod vodstvom grofa U. K. Ch. Brockdorff-Rantzaua. Protesti, češ da Nemčija ni bila edina kriva za vojno, so bili preslišani, prav tako predlogi za milejše pogoje, navedeni v Wilsonovih štirinajstih točkah; 16.6.1919 so zavezniki ultimativno zahtevali od Nemčije, da versajski mir sprejme; weimarska narodna skupščina ga je 22.6. sprejela (z 237 glasovi za in 138 proti) in vlado pooblastila, da ga podpiše. Nekatere države podpisnice, med njimi ZDA, versajskega miru niso ratificirale. – Francija je dobila Alzacijo in Loreno ter posarske premogovnike. Posarje je za 15 let prišlo pod upravo Društva narodov. Belgija je dobila Moresnet, po plebiscitu Eupen in Malmédy. Severni Schleswig je po plebiscitu pripadel Danski. Gdansk je postal »svobodno mesto« pod nadzorstvom komisarja Društva narodov. Poljska je dobila skoraj vso Zahodno Prusijo in Poznań, po plebiscitu večji del gornješlezijskega industrijskega območja, del pa Češkoslovaška. Območje Klaipėde je pripadlo zaveznikom (1923 ga je anektirala Litva). Kolonije so si zmagovite države razdelile kot mandate Društva narodov. Nemčiji je bilo prepovedano uvesti splošno vojaško obveznost ter imeti letalstvo in težko orožje, vojska je smela šteti le 100.000 mož; generalštab je bil odstavljen. Območje na levem bregu Rena je moralo biti demilitarizirano, prav tako 50-kilometrski pas na desnem bregu. Levi breg Rena so razdelili na tri zasedbena območja, zasedbene čete pa naj bi jih zapustile po 5, 10 in 15 letih. Versajski mir je krivdo za vojno pripisal Nemčiji in na tem utemeljil vojno odškodnino, reparacije v obliki blaga in denarja, zahteval izročitev nemškega cesarja in nemških vojnih zločincev. – Wilsonovega načela o samoodločbi narodov versajski mir ni upošteval enakopravno za zmagovalce in poražence. Trde pogoje je mogoče razumeti kot francoski varnostni ukrep in pritisk zmagovitih narodov na odgovorne državnike. Nemški nacionalistični krogi so v sovraštvu do Versaillesa spregledali ali omalovaževali možnosti za revizijo pogodb po mirni poti (Porenje je bilo izpraznjeno že 1930, plačevanje reparacij ustavljeno 1932). V širšem pomenu versajski mir označuje obdobje po sklenitvi sporazuma z Nemčijo (28.6.1919), saintgermainske mirovne pogodbe z Avstrijo (10.9.1919) ter pogodb z Bolgarijo, Madžarsko in Turčijo (pariške mirovne pogodbe 1919 in 1920, pogodba v Lozani 1923), ki so uredili konec prve svetovne vojne in večidel ostali v veljavi do anšlusa (priključitve Avstrije) in münchenskega sporazuma (1938) ter izbruha druge svetovne vojne (1939). V okvir versajskega miru sodita tudi ustanovitev Društva narodov in Mednarodne organizacije dela (1919) ter sklenitev rapalske pogodbe (1920) in dveh rimskih pogodb (1924) med Italijo in Jugoslavijo.
Dostopnost