Jančar, Drago, slovenski pisatelj, *13.4.1948 Maribor; novinar, dramaturg, urednik, tajnik Slovenske matice; član SAZU (izredni 1995, redni 2001). Po eksperimentalni prozi Petintrideset stopinj (1974) poetično-alegorični zgodovinski roman (Galjot, 1978). Iskanje identitete, strah, nelagodje in osebno razkrajanje ob slutnjah svetovne katastrofe v fikcijsko-dokumentarnem romanu Severni sij (1984). Soočenje melanholično negotovega slovenskega intelektualca z Ameriko je ironični esejistični roman Posmehljivo poželenje (1993). Zvenenje v glavi (1998) je roman o hrepenenju, uporu in popačenju oblasti v zaporniškem okolju, Katarina, pav in jezuit (2000) o ljubezni v zgodovinskem kaosu 18. st. Dramatične novele v knjigah Romanje gospoda Houžvičke (1971), O bledem hudodelcu (1978), Smrt pri Mariji Snežni (1985), Pogled angela (1992), Prikazen iz Rovenske (1998) pripovedujejo o zlu, nasilju, nagonih v zaostrenih položajih in z zagonetnimi ali tragičnimi konci predstavljajo kaotično ambivalentni svet. Eseji obravnavajo slovensko književnost, narod in politiko v krčevitem porajanju demokracije, politično licemerje in liberalistično brezbrižnost (Egiptovski lonci mesa, 1995, Brioni, 2002). Teme zgodovinskih, političnih in vojnih dram Disident Arnož in njegovi (1982), Veliki briljantni valček (1985), Klementov padec (1988), Dedalus (1988), Zalezujoč Godota (1989) in Halštat (1994) so preganjanje in beg, morala in svoboda, disidentstvo, volja do moči, samoobvladovanje, razmerje resničnosti in izmišljije, posameznik v političnem sistemu. Tudi scenariji (Razseljena oseba, 1982, Triptih o Trubarju, 1986, Heretik, 1986). 1993 Prešernova nagrada.