pretor [latinsko, ‘tisti, ki hodi spredaj’], v rimski republiki sprva (morda) do ok. 450 pr. n. š. naslov najvišjih državnih uradnikov (praetor maximus), poznejših konzulov. Od 367/366 ali 363/362 magistrat za sodstvo. Od 227 in 197 pr. n. š. so posebej postavljali še po štiri pretorje za namestnike v provincah in za vojaške naloge; pod Sulo osem pretorjev (vodstvo porotnih sodišč), pod Avgustom tudi do 18 pretorjev. Pravica pretorja do izdajanja odlokov je bila temeljnega pomena za razvoj rimskega civilnega prava.
Dostopnost