videorekorder, naprava, ki omogoča snemanje televizijskega signala na magnetni trak in pozneje predvajanje na televizijskem sprejemniku. Signal za snemanje lahko dobimo iz snemalne kamere oz. kamkorderja, televizijskega sprejemnika ali drugega videorekorderja. Trak (videotrak) je navit na dveh kolutih, zaprtih v videokaseti. Med delovanjem se z enega koluta previja na drugega, pri tem pa teče mimo magnetnih glav. Pri snemanju snemalna glava ustvarja magnetno polje, to pa namagneti drobne delce na traku. Pri predvajanju reprodukcijska glava zaznava magnetno polje na traku in ga spremeni v električni signal; tega ojačijo in obdelajo elektronska vezja. Razvili so več sistemov, vendar niso združljivi med seboj. V Evropi so se najbolj uveljavili betamax, VHS in video 2000. Videorekorder je spodrivala slikovna plošča. Pri njej uporabljajo postopke, ki so podobni postopkom pri digitalni gramofonski plošči: pri sistemu LV (Laser Vision) ploščo otipava laserski žarek, pri VHD (Video High Density) elektronsko vodena diamantna konica, pri CED (Capacitance Electronic Disc) safirna elektroda, ki lebdi tik nad ploščo, pri TED pa (mehansko) z diamantno iglo. Ko je nastal DVD, se je razvoj vseh teh sistemov ustavil; pričakujejo, da bodo DVD-snemalniki kmalu povsem zamenjali videorekorderje. Zaradi številnih možnosti se je videorekorder zelo razširil: prek njega lahko gledamo filme iz sposojevalnic (videotek), filme snemamo ali pa posnamemo televizijsko oddajo, če si je ne moremo ogledati, ko je na sporedu. Na kasetah so posneti tudi številni učni programi (npr. jezikovni tečaji, naravoslovni poskusi, zanimivosti iz astronomije), otroški ter dokumentarni in igrani filmi.
Dostopnost