Učiteljski pokret, izrazito levo usmerjeno gibanje slovenskega učiteljstva med obema vojnama; organiziralo se je 1936. Poglede na šolo in pedagoške programe je oblikovalo na podlagi konceptov socialnokritične pedagogike; ta šolo razume kot produkt družbenih razmerij; tudi otrokov položaj v šoli, njegovo učno uspešnost in vzgojljivost razlaga predvsem na podlagi vplivov otrokovega socialnega okolja. Nazori Učiteljskega pokreta so vplivali na začetke načrtnega raziskovanja zunajšolskega življenjskega okolja, hkrati pa učitelje spodbujali h kritičnemu vrednotenju tedanje šolske politike. Glavni predstavniki (V. Majhen, M. Ledinek, M. Mencej, E. Vranc, F. Žgeč) so svoje ideje razvijali tudi v polemikah z drugimi pedagoškimi usmeritvami med obema vojnama (s kulturno, katoliško in reformsko pedagogiko).
Dostopnost