fotoaparat (kamera, fotografski aparat), optična naprava za snemanje fotografskih negativov in pozitivov (fotografija). Ohišje ne prepušča svetlobe; v njem sta nameščena film in sistem za premikanje filma. Na sprednjem delu ima objektiv, ki preslika predmete pred fotoaparatom na film. Objektivi se razlikujejo po goriščni dolžini, svetlobni jakosti, načinu nastavljanja ostrine (avtofokus); lahko so vgrajeni v ohišje kamere ali pa jih je mogoče zamenjati. Nekateri imajo spremenljivo goriščno razdaljo (zoom-objektivi). Za določanje izreza slike rabi iskalo. Preprosti aparati imajo iskalo v obliki odprtine, vzporedne z objektivom; pri snemanju bližnjih predmetov se pri takšnem iskalu pojavi napaka paralakse. Starejše kamere so imele medlico (matirana steklena plošča). Z njo je fotograf določal ostrino slike in njen izrez. Zrcalnorefleksne kamere imajo vgrajeno zrcalo, ki med nastavljanjem ostrine preslika sliko v iskalo, med eskpozicijo pa se za kratek čas umakne in odpre pot svetlobi do filma; ta način omogoča izbiro izreza, ki ni odvisen od objektiva; uporablja se pri fotoaparatih, katerih objektive je mogoče zamenjati. Ob robu iskala so pri avtomatskih kamerah pogosto vpisani podatki o času osvetlitve in zaslonki; elektronski merilnik jih določi glede na trenutne svetlobne razmere. Nekatere kamere imajo vgrajeno bliskovko, sistem za hitro previjanje filma, beleženje datuma snemanja ter mehanizem za avtomatsko izostritev. Osnova fotoaparata je črna škatla z luknjico (camera obscura), ki ne prepušča svetlobe; poznali so jo že v starem veku. Ob iznajdbi snovi, občutljivih za svetlobo (začetek 18. st.), so uporabljali škatlasto (boksersko) kamero; z njo so snemali na trdo stekleno ploščo; zamenjala jo je kamera z mehom (mehovka). Bila je lažja in je omogočala spreminjanje goriščne razdalje (reprodukcijska tehnika). Iz nje se je razvila kamera z zložljivimi vodili za meh; to je bila prva univerzalna in prenosna snemalna naprava. Posnetki sodobnih kamer z vrtljivim in premičnim mehom imajo zelo majhna geometrijska popačenja. Z izumom Leice® (O. Barnack, Leitz) se je začela doba aparatov za majhne in miniaturne posnetke. Takšne kamere so večinoma zrcalnorefleksne. Imajo elektronsko krmiljenje. Čas osvetljevanja in zaslonko določa avtomatika, objektive je mogoče menjati (sistemske kamere). Preprostejše so kompaktne kamere z vgrajenim objektivom; namenjene so manj zahtevnim uporabnikom. Za hitro izdelavo fotografij so razvili t. i. minutne kamere (polaroid), navadno snemajo na večje formate (npr. 9 cm × 12 cm). Prirejene so posebnemu filmskemu materialu, tako da že približno minuto po snemanju razvije sliko. S takšno kamero je mogoče narediti črno-bele ali barvne slike. Od konca 1982 so na tržišču aparati, ki optično sliko pretvorijo v elektronsko obliko in jo shranijo na magnetno disketo, 1995 pa so razvili aparate, ki sliko shranijo v elektronskem spominu. Takšne kamere lahko priključimo neposredno na videorekorder. Filmska kamera je v načelu podobna fotografski, le da vsebuje sistem za pogon filma, ki omogoča snemanje hitrega zaporedja slik (24 v sekundi). Zaradi številnih prednosti digitalni fotoaparati začenjajo spodrivati klasične fotoaparate. Sodobni digitalni fotoaparati so na začetku 2004 dosegli ločljivost preko 11 mln. točk in so se po kakovosti že močno približali ločljivosti klasičnega filma.
Dostopnost