tranzistor [latinsko], komponenta iz treh razl. polprevodniških plasti (polprevodniki); deluje podobno kot elektronka: emitor ustreza katodi, baza mrežici in kolektor anodi. Zelo šibek tok med bazo in emitorjem krmili razmeroma močan tok med kolektorjem in emitorjem, ki tudi sledi spremembam prvega (povečanje moči do 1000-krat). Prednosti tranzistorja pred elektronko so: majhna velikost, majhna masa, mehanska neobčutljivost, majhna poraba moči (ker ni potrebno gretje), skoraj neomejena doba trajanja in nizka obratovalna napetost. Slaba stran je občutljivost za temperaturo, ki pa jo je mogoče z ustreznimi vezavami kompenzirati. Kot polprevodniške materiale najpogosteje uporabljajo silicij, germanij in galij. Prehod (zaporna plast) med emitorjem in bazo je usmerjen večinoma v prepustni smeri, prehod med bazo in kolektorjem pa v zaporni smeri in ga spreminja tok od emitorja k bazi. Naslednja razvojna stopnja principa tranzistorja je tranzistor s poljskim efektom v MOS-tehniki (metaloksidsilicijeva tehnika), ki omogoča s svojimi majhnimi prostorskimi potrebami posebno velike gostote komponent v integriranih vezjih. Pri teh tipih tranzistorja krmiljenje ne poteka več z zaporno plastjo, temveč z elektronskim območjem, katerega naboj oži ali širi presek prenosnega kanala. To krmiljenje prek visokega vhodnega upora poteka kot pri elektronki skoraj brez porabe moči. Izboljšava tranzistorja s poljskim efektom je na keramični osnovni plošči zgrajeni CMOS-tranzistor (angleško Ceramic Metal-Oxid-Silicium-Transistor), ki omogoča še dodatno povečevanje gostote komponent.
Dostopnost