kovine [grško-latinsko], metali, trdni kemijski elementi s kristalinično zgradbo in različno trdoto; značilne lastnosti: velika, z naraščajočo temperaturo padajoča električna in toplotna prevodnost, odbojnost za vidno svetlobo (kovinski sijaj), majhna prepustnost za svetlobo, največkrat so tanljive. Te lastnosti povezujemo z dobro gibljivostjo elektronov v kovinski kristalni mreži (kovinska vez). Nekatere kovine imajo lastnost superprevodnosti, tj. brez upora lahko prevajajo električni tok pri temperaturah, ki so blizu absolutne ničle. Od 103 elementov je ok. 75 kovin, okoli tretjina jih je tehnično pomembnih, predvsem zaradi sposobnosti, da sestavljajo zlitine, odporne proti koroziji, z vsestranskimi mehaničnimi lastnostmi. Oksidi in hidroksidi kovin so največkrat bazične narave; če nanje učinkujemo s kislinami, dobimo soli. Glede na naraščajočo afiniteto do kisika razlikujemo plemenite kovine, polplemenite kovine (baker, kositer, nikelj itd.) in neplemenite kovine (železo, cink, magnezij, aluminij, kalcij, natrij itd.) Glede na gostoto ločimo lahke kovine in težke kovine. Po kemijski sorodnosti jih delimo na alkalijske kovine, zemljoalkalijske kovine, kovine redkih zemlj, kovine železove skupine (železo, kobalt, nikelj) in platinske kovine. Kovine uvrščamo glede na njihovo reaktivnost v elektrokemično napetostno vrsto.
Dostopnost