nemška kolonizacija Vzhoda, nemška poselitev, pokristjanjevanje ter gospodarsko in kulturno priključitev predelov v. od rek Aniža, Saale, Laba in Češkega gozda. Nemška kolonizacija je del vseevropskega prodiranja proti V, v posameznih obdobjih je zadevala predvsem Slovane. Že v 8. st. so Bavarci prodrli na JV prek Aniže; po podreditvi Avarov (791, 795/796, 805) in ustanovitvi Avarske marke je bavarska poselitev območja med Anižo in Dunajskim gozdom hitro napredovala. Deloma so jo ustavili šele vpadi Madžarov, po začetku 10. st. pa so jo skoraj docela uničili. Previdno nadaljevanje kolonizacije je omogočila šele zmaga Otona Velikega nad Madžari pri Augsburgu (955) in nastanek bavarske Vzhodne marke (972). Poseljevanje na novo pridobljenih območij so v tem obdobju vodili predvsem samostani in škofije, ki so ok. 1000 znova dosegli nekdanjo v. mejo pri Dunajskem gozdu; pozneje se je še nekoliko vzhodneje dokončno utrdila kot nemško-ogrska meja (Henrik III. in Henrik IV.). Slovanska plemena v. od rek Saale in Laba so bila pod nemško oblastjo deloma že v dobi Henrika I. (929–934), Oton Veliki pa je ta položaj utrdil z ustanovitvijo novih mark (Brandenburg, Havelberg). 968 se je na novo osvojenem območju najprej začelo oblikovanje cerkvenih, nato pa tudi gospodarskih in političnih organizacij. Tako stare (Brandenburg in Havelberg) kot tudi nove škofije (Merseburg, Meißen in Zeitz) so bile podrejene novi nadškofiji v Magdeburgu. Veliki upor Slovanov 983 je uničil večino pridobitev nemške kolonizacije na območju v. od Labe. Izginili sta škofiji v Brandenburgu in Havelbergu, prav tako tudi Billunška in Otonska marka; Nemcem je uspelo obdržati samo marki Lužico in Meißen. Uspešna obnova nemške kolonizacije ob srednje- in severnonemškem prostoru je potekala znova med vladavino Lotarja III. Supplinburškega, med vladavino grofa Adolfa I. Schauenburškega (1110/11), od 1123 Konrada Wettinca v Meißenski marki in 1134 Askanijca Alberta Medveda v Severni marki. Vsi trije (poznejši) knezi so omogočili začetek postopne naselitve Vzhodnega Holsteina, Mecklenburga, Brandenburga, Meißna in Lužic; prav tako uspešna je bila dejavnost cistercijanov v mirnem obdobju; ti so bili z naprednim gospodarstvom zgled tako nemškim kot slovanskim prebivalcem obravnavanih območij. Vojvoda Henrik Lev (1139–80) si je podredil mecklenburškega in pomorjanskega slovanskega kneza in z. del Mecklenburga priključil (grofiji Ratzeburg in Schwerin) v (svojo) vojvodino Saško. Oblastniki preostalega dela Mecklenburga, Pomorjanske, poljskega dela Šlezije, Transilvanije pa so sami vabili nemške naseljence. Prav tako slovanski vladarji Češke in Velike Poljske, vendar v njihovih državah (razen v obrobnih pokrajinah Češki gozd, Sudeti, Češko rudogorje) ni bilo strnjenega poseljevanja Nemcev. Pokristjanjevanje in gospodarska priključitev Livonije je sledila po 1200, nekaj desetletij pozneje pa je bila v Prusiji ustanovljena država nemškega viteškega reda, in sicer neposredno po neuspešnem poskusu v Transilvaniji (1211–25). Konec nemške kolonizacije Vzhoda sredi 14. st. so zaznamovali in povzročili različni vzroki: upadanje prebivalstva zaradi kuge, naraščajoča nacionalna nasprotja med posameznimi skupinami prebivalstva ter dokončna utrditev deželnih meja.
Dostopnost