Štefan (nemško Stephan, angleško Stephen, hrvaško Stjepan, srbsko Stefan), knezi:1. Štefan Držislav, hrvaški kralj (ok. 969–997), sin Mihajla Krešimirja II.; za zavezništvo v boju proti cesarju Samuelu od bizantinskega cesarja Bazileja II. Bulgaroktonosa dobil Dalmacijo in kraljeve insignije; kot prvi hrvaški vladar kronan za kralja Hrvaške in Dalmacije.
Sorodna gesla: Bazilej II. Bulgaroktonos2. Štefan I. Sveti, ogrski kralj (1000–38), *ok. 975, †15.8.1038 Esztergom; kot pogan imenovan Vajk, že v mladosti krščen po passavskem zaščitniku sv. Štefanu; 995 zaroka z bavarsko princeso Gizelo, hčerko vojvode Henrika II. Prepirljivca in sestro poznejšega cesarja Henrika II. Svetnika. S privolitvijo cesarja Otona III. in papeža Silvestra II. je 1001 v svojem prestolnem mestu Esztergom ustanovil nadškofijo; tako se je ogrska Cerkev rešila zveze z državno Cerkvijo. Okrepil je centralistično oblast kralja. Somišljenikom podeljeval obširna ozemlja in plemiške zemljiške gospode spodbujal k izobraževanju. 16.8.1083 razglašen za svetnika; god: 16.8.
Sorodna gesla: apostolsko veličanstvo | Henrik II. Prepirljivec | Henrik II. Svetnik | Madžarska | Oton III. | Silvester II.3. Štefan I., hrvaški kralj (ok. 1030–1058), sin in naslednik Krešimirja III. Trpimirovića; omenjen le v dveh darilnih listinah svojega sina Petra Krešimirja IV.4. Štefan II., hrvaški kralj (1089–90 ali 1091); nečak in sovladar Petra Krešimirja IV., od ok. 1070 v samostanu sv. Štefana pri Splitu; po Zvonimirjevi smrti izbran za kralja kot zadnji vladar iz dinastije Trpimirovićev.
Sorodna gesla: Ajstulf5. Štefan Bloiški, angleški kralj (1135–54), vnuk Viljema I. Osvajalca, nečak Henrika I. Angleškega in bloiškega grofa, *ok. 1097, †25.10.1154; sestrični Matildi odvzel krono in Anglijo pahnil v državljansko vojno. Po smrti sina Evstahija (1153) za naslednika priznal Matildinega sina, pozneje kralja Henrika II.
Sorodna gesla: Henrik II. | Matilda | Viljem I. Osvajalec6. Štefan Nemanja, začetnik srbske dinastije Nemanjićev, *1114, †13.2.1200 Atos; 1168–96 veliki župan Raške, od 1172 podrejen Bizancu; po sporazumu z Benetkami začel s posegi na bizantinsko območje na Jadranu (Kotor), 1180 sklenil sporazum z Madžari in Friderikom I. Barbaroso, 1186 še z Dubrovnikom; Raški postopoma priključil Zahumlje, Trebinje, Zeto in Hvostno. Cerkev ga je ves čas podpirala; v zahvalo zgradil samostane (mdr. Studenica, Đurđevi Stupovi). Po krutem pokolu bogomilov 1196 prestol prepustil sinu Štefanu Nemanjiću Prvovenčanemu. Kot menih Simeon vstopil v samostan Studenico; pozneje odšel na Atos, tam pa sta s sinom Rastkom, Savo Nemanjićem, ustanovila samostan Hilandar.
Sorodna gesla: Sava Nemanjić | Štefan Nemanjić Prvovenčani7. Štefan Nemanjić Prvovenčani, srbski veliki župan (1195–1217) in kralj (1217–27), drugi sin Štefana Nemanje, *ok. 1165, †24.9.1227; do 1203 v sporu za nasledstvo s svojim starejšim bratom Vukanom, odpovedal se je tudi prvi ženi (hčerki bizantinskega cesarja); po četrti križarski vojni in uničenju bizantinskega cesarstva sklenil sporazum z Benetkami (1204) in se poročil z vnukinjo beneškega doža; 1217 ga je papeški legat okronal za kralja; 1219 pri nikejskem patriarhu dosegel, da je postala srbska arhiepiskopija samostojna (sedež v samostanu Žiča), vodil jo je njegov mlajši brat Rastko (Sava Nemanjić). Pred smrtjo je Štefan Nemanjić kot menih Simeon stopil v samostan.
Sorodna gesla: Sava Nemanjić | Štefan Nemanja | Štefan Uroš I. | Žiča8. Štefan Uroš I., srbski kralj (1243–76), tretji sin Štefana Nemanjića Prvovenčanega, †1280; s prestola izrinil brata Vladislava; spopadal se je z Bolgari; zaradi oblasti nad barsko nadškofijo v sporu z Dubrovčani; 1258 (začasno) osvojil nekaj bizantinskih mest v Makedoniji; z nemškimi saškimi rudarji začel pridobivati srebro in kovati denar. Z ogrsko pomočjo ga je s prestola izrinil sin Dragutin; Štefan Uroš I. je postal menih; pokopan v svoji zadužbini Sopoćani.
Sorodna gesla: Štefan Nemanjić Prvovenčani | Štefan Uroš II. Milutin9. Štefan Uroš II. Milutin, srbski kralj (1282–1321), sin Štefana Uroša I., do smrti svojega brata Dragutina (1316) nenehno rivalstvo z njim; srbsko oblast razširil v Makedoniji in na Ogrskem; zagotovil gospodarski in kulturni vzpon (med samostani tudi Gračanica).
Sorodna gesla: Štefan Uroš I. | Štefan Uroš III. Dečanski10. Štefan Uroš III. Dečanski, srbski kralj (1321–31), sin Štefana Uroša II. Milutina, †1331; oče ga je ob poskusu upora 1314 dal oslepiti (ne povsem uspešno) in izgnati v Carigrad; po očetovi smrti in zmagi nad drugima pretendentoma (bratom Konstantinom in bratrancem Vladislavom) zasedel srbski prestol. Pri Velbuždu (Kjustendil) julija 1330 s španskimi najemniki premagal Bolgare in si pridobil del Makedonije. Konec istega leta se mu je uprl sin Štefan Dušan, že 1322 kronani srbski »mladi kralj« in namestnik v Zeti; dal ga je zapreti, po svojem kronanju za kralja (8.9.1331) pa ubiti. Štefan Uroš III. se imenuje po samostanu Dečani; zidati ga je začel 1328, 1335 pa ga je dokončal Dušan.
Sorodna gesla: Dušan, Štefan | Štefan Uroš II. Milutin11. Štefan Uroš, Uroš V.12. Štefan I. Kotromanić, bosanski ban (konec 13. in v začetku 14. st.), sin bana Prijezde I.; kot banus Bosnae prvič omenjen 1290; njegova oblast se je omejila na osrednjo Bosno; zadnjič omenjen ob bojih na Drini 1302.
Sorodna gesla: Štefan II. Kotromanić13. Štefan II. Kotromanić, bosanski ban (1322–53 samostojen vladar pod ogrsko oblastjo), †1353; sin Štefana I. Kotromanića in srbske princese Jelisavete; po očetovi smrti nekaj časa v begunstvu v Dubrovniku, nato sprva Bosni vladal kot vazal Mladena Šubića; že ok. 1325 naj bi vladal krajem »od Save do morja, od Cetine do Drine«; razvijal rudarstvo in trgovino z Dubrovnikom in drugimi obalnimi mesti, koval svoj lastni denar, se povezoval z Benečani, hčerko pa poročil z ogrskim kraljem Ludvikom I.
Sorodna gesla: Štefan I. Kotromanić14. Štefan Lazarević, srbski despot (1389–1427), sin carja Lazarja in kneginje Milice, *1370, †1427; kot turški vazal sodeloval v več bitkah (mdr. 1396 pri Nikopolju, 1402 pri Angori), nato priznal bizantinsko oblast in se povezoval z ogrskim kraljem Sigismundom; tako je svojo oblast razširil v vse smeri; prestolnico prenesel v Beograd (1403 ga je dobil od Ogrov), 1421 podedoval še Zeto. Prevajalec iz grščine, pisec in graditelj samostana Manasija.15. Štefan Tomaž (hrvaško Stjepan Tomaš), bosanski kralj (1443–61), sin Štefana Ostoje, †julij 1461; nasledil Tvrtka II.; oporo proti svojemu tastu vojvodi Štefanu Vukčiću Kosači, srbskemu despotu Juriju Brankoviću (Štefan Tomaž se je drugič oženil s hčerko despota Lazarja), pretenzijam Ogrov in Ulrika Celjskega iskal pri Benečanih (že 1444 imenovan za člana velikega sveta), pri papežu in v stikih z Dubrovnikom; nemočen pred postopnim turškim prodiranjem v Bosno.
Sorodna gesla: Štefan Tomašević16. Štefan Tomašević, zadnji bosanski kralj (1461–63), sin Štefana Tomaža, †junija 1463 Jajce; po očetovi smrti mu je papež novembra 1461 sicer poslal krono v prestolnico Jajce, resnične pomoči proti turškemu prodiranju pa kljub prošnjam ni dobil ne od Benetk ne od Ogrske in Skenderbega. Ko je 1462 Štefan Tomašević zavrnil plačilo davka turški porti, sultan Mehmed II. ni več pristal na sporazum, ampak je Bosno zavzel z vojsko, v Ključu zajetega Štefana Tomaševića pa – kljub zagotovilom ob predaji – dal ubiti s preostalim bosanskim plemstvom.
Sorodna gesla: Mehmed II. | Štefan Tomaž17. Štefan Báthory, transilvanski vojvoda (1571–75) in poljski kralj (1575/76–1586), *27.9.1533 Şimleul Silvaniei, †12.12.1586 Grodno; 1571 kljub nasprotovanju tekmecev Habsburžanov izbran za transilvanskega vojvodo; priznal versko svobodo pripadnikom katoliške Cerkve, saškim luteranom, madžarskim kalvinistom in socinijancem. 1575 dvakrat izvoljen za poljskega kralja, hitro se je uveljavil proti privržencem svojega tekmeca, cesarja Maksimilijana II., in s švedsko pomočjo prisilil ruskega carja Ivana IV. Vasiljeviča, da je vrnil Litvo (1582).
Dostopnost