bizantinska umetnost, umetniška smer, ki se je opirala na starokrščansko umetnost in se širila iz Bizanca; v začetku 5. st. je vsebovala maloazijske, sirske in aleksandrijske prvine. Prvi bleščeči razvoj pod Justinijanom I. (527–565), pozneje (8. st.) prekinitev zaradi ikonoklazma; pod makedonsko dinastijo (9. st.) nov razcvet vse do 12. st.; v 14. st. bizantinska umetnost še zadnjič zablesti pod dinastijo Paleologov. Po padcu Carigrada (1453) se je bizantinska umetnost ohranila na pravoslavnem območju (Atos). – Najpomembnejši dosežki: v arhitekturi bazilika z ogromnim prostorom v strnjenem obzidju s plitvo in sugestivno kupolo (Hagia Sofia); notranjost krasijo mozaiki in raznobarvne inkrustacije. Poleg kupolaste bazilike so oblikovali križnokupolno cerkev s tlorisom v obliki križa in kupolastim obokom (cerkev sv. Marka v Benetkah), ki je prešla tudi v rusko cerkveno arhitekturo. Posvetne stavbe deloma s kopališči idr. – V likovni umetnosti so se po odpravi prepovedi ustvarjanja svetih podob (843) razširili tudi slikanje tabelnih podob (ikon), mozaična umetnost, freske, miniaturne slike, rezbarski izdelki iz slonovine, slikani emajl in zlatarstvo.
Dostopnost