Tomaž Akvinski, italijanski sholastik, *verjetno 1225 grad Roccasecca (pri Aquinu), †7.3.1274 samostan Fossanova (Lacij); 1243 postal dominikanec; učenec Alberta Velikega, od 1252 učitelj na univerzi v Parizu, Kölnu, Bologni, Rimu in Neaplju; pisal komentarje k najpomembnejšim Aristotelovim spisom, znana je njegova obramba vere pred pogani (Summma contra gentiles, 1266–73), ustvaril je sistematična teološka dela (komentarji k izrekom Petrusa Lombardusa, 1254–56, Summa theologica, 1266–73), pisal komentarje k Svetemu pismu, pa tudi spise, v katerih je obravnaval posamezna filozofska vprašanja (Questiones …), in manjše razprave (Opuscula). – Tomaž Akvinski je priznaval um kot »naravno luč« spoznanja, vendar ga je podredil veri v razodeto resnico, ki je nad umom. V svoji filozofiji se je opiral zlasti na Aristotela, predvsem pri razlikovanju med materijo in formo, eksistenco in bistvom, potenco in aktom. Navedel je pet filozofskih dokazov za obstoj Boga (sklepanje iz nujnosti prvega gibala oz. prvega pravzroka, iz kontingence, iz stopnjevitosti biti in iz smotrnosti sveta). Tudi božje bistvo je po Tomažu Akvinskem delno filozofsko opredeljeno, in sicer na podlagi analogije biti. Skrivnosti svete Trojice, zveličanja, zakramentov, vstajenja ipd. sicer niso v nasprotju z razumom, vendar so dostopne samo veri. V etiki je Tomaž Akvinski poudarjal svobodno voljo, vendar je bilo zanj odločilno, da je dobro mogoče spoznati (intelektualizem). Tudi v filozofiji države se je opiral na Aristotela. Mišljenje Tomaža Akvinskega označujejo umetelni kompromisi, ki so poskušali premostiti prepad med krščansko svetopisemsko versko tradicijo in aristotelsko filozofijo. Njegov nauk, ki je do nedavnega veljal za uradno filozofijo katoliške Cerkve (tomizem), je dolgo pomenil vrh sholastike. V 20. st. se je ta nauk ob soočanju s filozofijo emprizma, s filozofijo I. Kanta in z eksistencializmom razvil v neotomizem. Svetnik (god: 7.3.) in cerkveni učitelj (doctor angelicus). – V slovenščini Izbrani filozofski spisi (1999).
Dostopnost