rentgenska elektronka, elektronka z dvema elektrodama za pridobivanje rentgenskega sevanja. Iz žareče katode izstopajo elektroni, ki jih visoka napetost na anodi (več kot 20.000 V) močno pospeši. Zaletijo se v anodi ali antikatodo – kovinsko ploščo, ki pred obrabo ščiti anodo. V njej se hitro upočasnijo in pri tem zavorno sevajo (zavorno sevanje). Sodobne rentgenske elektronke vsebujejo električno greto volframsko katodo in Wehneltov valj za zgoščevanje curka elektronov. Iz točke na antikatodi, kamor se zaletijo, izstopa rentgensko sevanje. Antikatoda je navadno iz volframa in ima poševno čelno ploskev, pogosto je hlajena z vodo. V rentgenski elektronki z vrtljivo anodo se elektroni zaletavajo na razl. mesta stožčaste anode, ki je zaradi tega manj obremenjena. Prodornost oz. trdoto izhajajočega sevanja lahko določajo s spreminjanjem anodne napetosti. Pomembna je za rentgenske preslikave, npr. v medicini in diagnostiki (pri relativno mehkem sevanju), v tehniki (z relativno trdo svetlobo) za analizo strukture in preskus materialov.
Dostopnost