zavora, 1. splošno:mehanizem, ki upočasni ali prepreči kakšen proces.2. tehnika:naprava ali priprava, ki otežuje gibanje (ali vrtenje) in ga naposled ustavi ali pa prepreči premikanje sicer mirujočih predmetov. Uporablja se za zniževanje hitrosti vozil ali merjenje moči pogonskih strojev (npr. vodna vrtinčna zavora). Za zaviranje kopenskih vozil se navadno uporablja torna zavora. Vrtenje koles ali osi upočasnjuje trenje, ki nastane ob pritisku zavornih klad ob torno površino na kolesu (ali ob njem). Kolesarska zavora ima čeljust z dvema gumijastima oblogama. Potezna žica s strani pritiska ob platišče kolesa. Pri preprostejših kolesih se uporablja zavora v pestu. Kolesar jo aktivira, ko zavrti pedal v nasprotno smer. Pri železniških vozilih kovinska plošča z zunanje strani pritiska na tekalno površino kolesa. Podobno je delovala zavora pri vprežnih vozilih: lesena plošča je pritisnila ob kolo. Pri avtomobilih sta se uveljavili dve vrsti zavore: pri bobnastih zavorah se v notranjosti bobna premikata dve čeljusti: ob zaviranju se razmakneta in pritisneta na notranji stran bobna; kolutne zavore so (na kolo pritrjene) okrogle plošče (kolut); vsako objemata dve zavorni ploščici; pri zaviranju se približata in pritiskata na kolut. Vozila z električnim pogonom lahko kinetično energijo, ki bi se sicer med zaviranjem spremenila v toploto, spremenijo v električno energijo. Pogonski elektromotor se med zaviranjem hitro preveže in deluje kot električni generator. Tako dobljena električna energija se shrani v akumulatorju (npr. pri vozilih s hibridnim pogonom; hibrid) ali pa teče v napajalno omrežje (npr. pri električnem vlaku, tramvaju, trolejbusu). Glede na vrsto mehanizma, ki pritiska torne klade, razlikujemo hidravlične zavore (pri osebnih avtomobilih), pnevmatične zavore (težji tovornjaki, železniška vozila), elektromagnetne zavore in mehanske zavore (npr. žičnice). Za upočasnjevanje vozil, ki se gibljejo v tekočih snoveh (zrak, voda), se uporablja tokovna zavora. Aerodinamična zavora letal poveča zračni upor (zakrilca), nekatera hitrejša plovila (npr. vesoljski čolniček) pa po pristanku razprejo zavorno padalo. Hitra letala po pristanku pogosto zavirajo (za skrajšanje kotalne poti) tako, da obrnejo smer potiska. Potisna sila zato deluje v smer, ki je nasprotna smeri gibanja. Letala s propelerskim motorjem močno zasukajo liste propelerja (negativni vlek), reakcijska letala pa preusmerijo pline, ki iztekajo iz motorjev. Hidrodinamične zavore izkoriščajo notranje trenje v gibajoči se tekočini; v ohišju je kolo z lopaticami. To ustvarja turbulentni tok gostega olja. Glede na način uporabe razlikujemo vrsto izvedb: tirna zavora, zasilna zavora, prikolična zavora, ročna zavora itd. V električnih napravah zavora na vrtinčni tok. V kratkostičnem kolutu pri gibanju v magnetnem polju nastane vrtinčni tok. Ta ustvari magnetno polje, ki nasprotuje gibanju. Pri električnih napravah (npr. električnih števcih) se uporablja za zagotavljanje enakomerne vrtilne hitrosti, v merilnih instrumentih pa za blaženje nihanj.
Dostopnost