latinskoameriška književnost, književnost Srednje in Južne Amerike v španskem oz. portugalskem jeziku; bistvena značilnost je sinteza domačih in evropskih tradicij; novoodkrita ameriška celina je postala tema španskih kronistov in pesnikov: G. Fernández de Oviedo (1478–1557), Splošna in naravna zgodovina Amerike (Historia general y natural de las Indias); B. Diaz del Castillo (1495–1584), Resnična zgodovina o osvajanju Nove Španije (Verdadera historia de la conquista de Nueva España); Alonso de Ercilla y Zuñiga (1533–94); Bernardo de Balbuena (1568–1627). Prvo sintezo domačih in evropskih prvin je ustvaril Inka Garcilaso de la Vega (1539–1616) v kronikah Inkov zgodovinski izbor (La Florida del Inca) in Splošna zgodovina Peruja (Historia general del Perú). Mehiška pesnica S. Juana Inés de la Cruz (1651–95) je ustvarjala v duhu španskega konceptizma. Fernández de Lizardi (1776–1827) je preoblikoval španski potepuški roman. Z osvobodilnimi boji (na začetku 19. st.) in politično neodvisnostjo se je začel razvoj latinskoameriških nacionalnih književnosti. Romantika je ustvarila povezavo med kulturo izobražencev, izoblikovano po evropskem zgledu, in podeželsko kulturo; zlasti v Argentini je delovala romantična generacija, h kateri spadajo pesnik Esteban Echeverría (1805–51), Juan María Gutierrez (1809–78), J. Mármol in romanopisec D. F. Sarmiento. Argentinska književnost gavčev je doživela velik vzpon z avtorji, kot so Hilario Ascasubi (1807–75), Estanislao de Campo (1834–80) in J. Hernández. K zapoznelim romantikom prištevamo romanopisce Jorgeja Isaacsa (1837–95) v Kolumbiji, R. Palma v Peruju in Joséja Martiniana de Alencara (1829–77) v Braziliji. Realizem se izraža v delih brazilskih romanopiscev J. M. Machada de Assisa in Euclidesa R. P. da Cunha (1866–1910) ter v gledaliških delih Florencia Sáncheza (1875–1910) iz Urugvaja. Na prelomu stoletja se je nova pesniška samozavest udejanila v modernizmu, ki ga predstavljajo R. Darío iz Nikaragve, L. Lugones iz Argentine, R. Freyre (1868–1933) iz Bolivije, J. Herrera y Reissig iz Urugvaja, José Santos Chocano (1875–1934) iz Peruja, A. Nervo iz Mehike idr. Po prvi svetovni vojni je lirika doživela vrh v delih Čilencev G. Mistral, V. Huidobra, P. Nerude, Alfonsine Storni (1892–1938) iz Argentine, C. Valleja iz Peruja, J. de Ibarbourou iz Urugvaja; v njihovi poeziji se prepletajo zadnji vplivi modernizma z avantgardnimi strujami (futurizem, dada, nadrealizem). Pripovedna umetnost prihaja do izraza v politično-socialnih romanih Mehičana M. Azuela, Brazilcev G. Ramosa in Joséja Linsa do Rêge (1901–57), C. Alegría iz Peruja in Eduarda Galeana (*1940) iz Urugvaja; v psiholoških romanih Čilenca Joaquína Edwardsa Bella (1887–1968) in Brazilke C. Lispector; v krajinskih romanih R. Gallegosa iz Venezuele ter Argentincev R. Güiraldesa in Benita Lyncha (1885–1951). V sodobnejši književnosti povezujejo evropsko in domačo tradicijo romanopisci in novelisti M. Á. Asturias iz Gvatemale, J. M. Arguedas iz Peruja, A. Carpentier s Kube, E. Mallea, J. L. Borges, M. Puig, A. Bioy Casares iz Argentine, J. Guimarães Rosa iz Brazilije in mehiški pesnik O. Paz. K preporodu romana v španskem jeziku so prispevali magični realizem v delih nekaterih avtorjev, kot so Kolumbijec G. García Márquez, Argentinec J. Cortázar, Mehičan C. Fuentes, Kubanec G. Cabrera Infante in Perujec M. Vargas Llosa.
Dostopnost