nemški viteški red (križniki), nemški red, nastal med tretjo križarsko vojno 1190 (kot bratovščina, ki je skrbela za negovanje bolnih); sedež 'Akko; 1198 postal viteški red (ob templjarjih in ivanovcih). Noša: belo ogrinjalo s črnim križem (pozneje pruske deželne barve). V začetku 13. st. jih je ogrski kralj Andrej II. skušal neuspešno naseliti v Transilvaniji. Do 1309 so služili razl. gospodarjem, se nato ustalili okoli novega sedeža v Malborku (tedanjem Marienburgu) v Prusiji in se večino prve polovice 14. st. bojevali proti Litovcem. Vrhunec med vodstvom Winricha Kniprodskega (1351–82), ko so obvladovali območje od spodnjega toka reke Warta na Poljskem do Estonije. Območja reda so vodili deželni mojstri. Vrhovna oblast je bila v rokah visokega mojstra; vodil ga je generalni kapitelj, svetovala pa mu je peterica območnih glavarjev. Red je bil najmočnejši ok. 1400, ko mu je služilo ok. 3000 vitezov, duhovnikov ali službujočih bratov. Zaradi uspešnega vključevanja v trgovino z žitom in jantarjem ter uspešnega vodenja velikih posestev je bil nemški viteški red v tem obdobju tudi finančno zelo močan. Po združitvi Poljske in Litve (1386) je nemški viteški red na V dobil premočnega nasprotnika. Uničujoč poraz pri Tannenbergu 1410. Poskus reforme ni uspel. Po 1466 izguba vseh pokrajin, razen Vzhodne Prusije. Po spreobrnitvi v protestantizem (veliki mojster Albert Hohenzollern, 1525) je nastala iz večjega dela posesti nemškega viteškega reda vojvodina, v j. delih pa so člani reda, ki so ostali katoliki, ustanovili novo središče v Mergentheimu (do 1803); po tem je nemški viteški red živel naprej v Avstriji, v Nemčiji pa so ga na novo ustanovili šele po 1945. V Sloveniji se je nemški viteški red prvič pojavil v začetku 13. st. na meji z Madžari in se je hitro razširil po slovenskih deželah; ob svojih postojankah – komendah – je ustanavljal šole in bolnišnice; samostojna provinca nemškega viteškega redu za Slovenijo je bila ustanovljena 1919; križniki imajo svoje postojanke v Ljubljani, Metliki, Semiču, Ormožu in Veliki Nedelji.
Dostopnost