Termania - Veliki splošni leksikon

Rusija (rusko Rossija, uradno ime Rossijskaja Federacija, Ruska federacija), velika država na V Evrope in S Azije; na Z meji na Norveško, Finsko, Estonijo, Latvijo, Belorusijo in Ukrajino, na J na Gruzijo, Azerbajdžan, Kazahstan, Kitajsko, Mongolijo in Severno Korejo. Na S jo obliva Arktični ocean z notranjim Barentsovim, Karskim, Vzhodnosibirskim in Čukotskim morjem ter Morjem Laptevov, na Z s Finskim zalivom sega v Baltsko morje, na JZ do Črnega morja, na V pa jo oblivajo Beringovo, Ohotsko in Japonsko morje, notranja morja Tihega oceana. K Rusiji spada tudi eksklava Kaliningrad, upravno območje, ki meji na Poljsko, Litvo in Baltsko morje.

časovni pas	srednjeevropski čas od + 2 uri (moskovski čas) do + 12 ur
površina	17,201.800 km2, S–J 4000 km, V–Z 9000 km
prebivalstvo	144,4 mln., 8 preb./km2, letna rast –0,3 %, življenjska doba 67 let
glavno mesto	Moskva, 10,1 mln. preb. (aglomeracija 12,4 mln.), 120–200 m nad morjem, ob reki Moskva
upravna razdelitev	89 upravnih enot (21 republik, 11 avtonomnih okrožij, 6 območij, 49 oblasti in 2 zvezni mesti)
članstvo v organizacijah	OZN (od 1991; 1945 kot Sovjetska zveza ustanovna članica), SND, Svet Evrope, APEC, OVSE
uradni jezik	ruski; na območjih manjšin tudi več kot 40 drugih jezikov
denarna enota	rubelj (oznaka RUR)

Naravne razmere
Rusija je po površini največja država na svetu. Od Z proti V obsega štiri velike pokrajinske enote: Vzhodnoevropsko in Zahodnosibirsko nižavje ter Srednjesibirsko in Vzhodnosibirsko višavje. Te naravnogeografske regije na J ponekod segajo do visokih srednjeazijskih gorstev. Morske obale razčlenjujejo številni zalivi ter večji in manjši otoki, ki se združujejo v velike otoške skupine.
Vzhodnoevropsko nižavje zavzema največji del evropskega dela države. Prevladujejo obsežna, deloma močvirna nižavja, med katerimi je prostrano, a neizrazito hribovje (npr. Srednjerusko višavje 293 m) in na S slabo razčlenjeno Timansko višavje (463 m) z nekaterimi značilnostmi sredogorja. Na površinsko izoblikovanost s. dela nižavja so odločilno vplivale celinske poledenitve v pleistocenu. Značilne ledeniške oblike so se posebno dobro ohranile na območju Valdajskega višavja. Na nekdaj poledenelem površju sta tudi obe največji evropski jezeri: Ladoško (17.703 km2) in Oneško jezero (9720 km2). Po Vzhodnoevropskem nižavju tečejo dolge reke Volga (s 3531 km najdaljša reka v Evropi), Ural (2428 km), Kama (2032 km), Don (1870 km) in Pečora (1809 km). Njihova porečja navadno delijo le nizke, na zunaj neizrazite razvodnice.
Na Vzhodnoevropsko nižavje se navezuje Baltski ščit (Karelija in polotok Kola), njegovo grudasto osnovo je močno preoblikovala in obrusila ledenodobna poledenitev. Na J, ob spodnjem toku Volge, nižavje prehaja v veliko Kaspijsko kotlino, ki jo zapolnjuje Kaspijsko jezero, njegova gladina je 28 m pod morjem. Sicer slano jezero brez odtoka je s površino 371.000 km2 največje jezero na svetu. Med Črnim morjem in Kaspijskim jezerom se vzpenja geološko mlado gorovje Kavkaz, v Rusiji je tudi njegova najvišja veriga z Elbrusom (5642 m), ki je najvišji vrh v državi. To poledenelo nagubano gorovje je izoblikovalo alpidsko gubanje. Na Z omejuje Vzhodnoevropsko nižavje do 1894 m visoko pogorje Ural, ki se v dolžini več kot 2500 km razteza od Karskega morja na S do Kaspijske kotline na J. Največji med otoki je dvojni otok Nova dežela, ki loči Barentsovo od Karskega morja, geološko pa je s. podaljšek Urala.
Vzhodno od Urala, ločnice med evropsko in azijsko celino, se vse do veletoka Jenisej razteza Zahodnosibirsko nižavje, pokrajina z obsežnimi močvirji in skoraj nezaznavnimi višinskimi razlikami. Spada med največja nižavja na svetu. Celotno povodje se odmaka proti S; vse večje reke se izlivajo v Karsko morje. Glavni vodotok je Ob (4345 km) s pritokom Irtiš (4248 km), ki ima v srednjem in spodnjem toku zelo skromen padec, zato je tu razvejeno omrežje rečnih rokavov. Ker se na sicer dolgo zamrznjenih rekah led začne prej tajati v zgornjem kot v spodnjem toku rek na S, se ob lomljenju ledu vsako leto, zlasti v srednjem toku, voda na široko razliva in nastajajo obsežna poplavna območja. Na J nižavje omejujeta gorovji Altaj (do 4506 m) in Sajan (do 3121 m). Na Altaju je povirje Oba in Irtiša. Zahodni Sajan seka globoka soteska zgornjega toka Jeniseja.
Srednjesibirsko višavje med Jenisejem (4130 km) na Z in veletokom Lena (4313 km) v spodnjem toku, s pritokom Aldan (2250 km), sestavljajo zelo obsežne 500–700 m visoke planote, ki so jih z dolinami ločili pritoki Jeniseja in Lene. Posebej v z. delu je nekdanji vulkanizem povzročil nastanek izrazito stopnjastega površja. Iz vulkanskih kamnin je npr. do 1701 m visoka Putoranska planota. Na S se višavje spusti v Severnosibirsko nižavje, ki sega vse do polotoka Tajmir, katerega najsevernejša točka Čeljuskinov rt je hkrati najbolj s. del azijske celine. Na Tajmirju se pokrajina ponovno vzpne v do 1148 m visokem Birrangovem hribovju. Na JZ se Srednjesibirsko višavje naslanja na gorovje Vzhodni Sajan (do 3491 m), proti V pa še na Bajkalsko (do 2572 m) in Transbajkalsko gorovje (do 2999 m), med katerima je Bajkalsko jezero, z globino 1620 m najgloblje jezero na svetu.
Vzhodno od Lene in Aldana je Vzhodnosibirsko višavje, ki ga sestavlja več razvejenih gorskih verig. Na JV se Transbajkalsko gorovje prek Stanovojskega gorovja vleče vse do Ohotskega morja. Od tod se proti J ob spodnjem toku veletoka Amur (4416 km) vzpenja najprej Burejsko gorovje (do 2640 m) in onstran Amurja še gorovje Sihote-Alin, ki pa komajda preseže 2000 m. Na SV Sibirije si proti V sledijo Verhojansko gorovje (do 2959 m) z gorovjem Suntar-Hajata, Čerskijevo gorovje (3147 m) ter onstran obsežnega Kolimskega nižavja precej nižja Kolimsko gorovje ter Anadirsko in Korjaško višavje, na katero se na J, na polotoku Kamčatka, navezuje do 4750 m visoko Osrednje gorovje s številnimi ognjeniki. Medtem ko so pogorja v notranjosti nastala že v starejših obdobjih gubanja, spadajo gorovja ob Tihem oceanu v mlajšo, alpidsko orogenezo. Zaradi njihovega mladega nastanka je tam še živ vulkanizem. Gorovje na Kamčatki spada skupaj s Kurilskimi otoki v t. i. cirkumpacifični vulkanski pas. Pred močno razčlenjeno, pretežno gorato obalo ruskega Daljnega vzhoda je več otokov, med katerimi je najbolj znan in največji otok Sahalin.
Poldnevniška izoblikovanost večine velikih reliefnih enot močno vpliva tudi na značilne podnebne pasove, ki sicer potekajo v vzporedniški smeri. Rusija sega v več podnebnih pasov, od polarnega na arktičnem S in V do subtropskega na obali Črnega morja. V z. delu je pas zmerno toplega podnebja razmeroma širok in sega daleč na S, vse do Sankt Peterburga, na V pa segata polarni in subpolarni pas daleč na J Sibirije, vse do južnoruskih meja. Povprečna letna temperatura v glavnem mestu Moskva je 4,4 °C, povprečna julijska maksimalna temperatura je 23,5 °C, povprečna januarska minimalna pa –13,7 °C. Mesto dobi na leto povprečno le 575 mm padavin. Ostro celinsko podnebje v Sibiriji se kaže predvsem v izjemnem temperaturnem nihanju: tako se lahko npr. temperatura v južnosibirskem mestu Semipalatinsk (50° severne zemljepisne širine, 200 m nad morjem) poleti povzpne tudi do 42 °C, pozimi pa pade na –49 °C, v Ojmjakonu v v. Sibiriji (63° severne zemljepisne širine, 740 m nad morjem), ki velja za s. zemeljski mrzli tečaj, pa je razpon (med +33 °C in –71 °C) še veliko večji. Nasprotno je subtropsko podnebje ob Črnem morju veliko bolj temperaturno izenačeno. V obalnem mestu Soči je srednji dnevni maksimum avgusta 27,1 °C, srednji dnevni minimum januarja 3,3 °C in povprečna letna temperatura 14,1 °C (dolgoletno padavinsko povprečje je 1350 mm).
Skladno s podnebnimi pasovi tudi poglavitni rastlinski pasovi potekajo v vzporedniški smeri. Ob Arktičnem oceanu je pas tundre, v katerem razvoj rastja močno zavirajo stalno zamrznjena tla. Prevladujejo lišaji, mahovi in zeli, proti J pa še nizko rastoče, grmičaste vrbe in breze. Med tundro in tajgo je pas gozdne tundre s krivenčastimi brezami, macesni in borovci. Tajga spada med največja gozdna območja na svetu. Tam uspevajo predvsem smreke, jelke, macesni, cemprini in borovci. Na J evropskega dela države tajga prehaja v mešani gozd s prevlado breze, hrasta, bukve, lipe, javorja in smreke, v. od Urala pa prehaja v skoraj čiste brezove sestoje. Sledi širok stepski pas, najprej gozdna, nato travna stepa. Odvisno od namočenosti tam uspevajo le bodalice, šaš in pahovke, ki se poleti posušijo in odmrejo. Ob tem nastaja izredno rodovitna prst črnica, t. i. černozjom, zato je ta pas kmetijsko najbolj dragocen v vsej državi. Večji del naravne stepe so že spremenili v njive, kjer pridelujejo predvsem žita.
Živalski svet na polarnih priobalnih območjih (beli medvedi, tjulnji, mroži, morske ptice) je odvisen predvsem od hrane iz morij. V tundri živijo polarne lisice, polarni zajci, lemingi oz. postrušniki, svizci in snežni jerebi oz. belke. Poleti se tja z J preselijo severni jeleni in volkovi. Bogat ptičji svet pride poleti na svoj račun, saj takrat kar mrgoli razl. žuželk in malih sesalcev. Tajga je življenjski prostor losov, jelenjadi, divjih prašičev, zajcev, bobrov in veveric. Med roparicami velja omeniti rjavega medveda, volka, risa, rosomaha, srebrno in modro lisico, hermelina, sobolja in vidro. Pokrajina ob Amurju je domovanje redkih, zelo cenjenih sibirskih tigrov. Jezera in reke so bogati z razl. vodnimi pticami. Še vedno je precej snežnih in divjih petelinov. Živalski svet v stepskem pasu je že močno prizadela intenzivna kmetijska izraba. Danes so tam razširjeni še v tleh živeči glodalci (stepski lemingi, stepski svizci, hrčki in tekunice), plazilci (kače in kuščarji) ter roparice (volk, stepska lisica, stepski in tigrasti dihur, jazbec in norka). Zelo ogrožene antilope sajge so zaščitili s strogimi ukrepi. Pridelke pogosto ogrožajo roji letečih kobilic. Za zaščito naravnega živalskega sveta so ustanovili številna zavarovana območja. Med najbolj znanimi rezervati so Pečorsko-iliško zavarovano območje na S Urala, Astrahansko zavarovano območje v delti Volge in Barguzinsko zavarovano območje na v. bregu Bajkalskega jezera.

Prebivalstvo
V Rusiji živi več kot 120 razl. ljudstev. Med njimi so z 81,5 % vsega prebivalstva daleč na prvem mestu Rusi. Drugi številčnejši narodnostni skupini so Tatari (3,8 %) in Ukrajinci (3 %), vse druge pa ne dosegajo niti odstotka; med njimi so najmočnejše skupine Čuvaši, Dagestanci, Baškirci, Nemci, Judje in Čečeni. Glavna poselitvena območja neruskih skupin so na s. Kavkazu (med 15 razl. skupinami so najbolj številni Čečeni), ob Volgi in na Uralu (Tatari in druga ljudstva iz turške jezikovne skupine, ugrofinska ljudstva), na J Sibirije (turško-tatarska in mongolska ljudstva) ter na S Sibirije (med 13 razl. ljudstvi so najbolj številni Jakuti). Na vseh teh območjih živijo tudi Rusi, ki so marsikje že postali večinsko prebivalstvo.
Prebivalstvo je zelo neenakomerno razporejeno. Velika naselitvena gostota je ponekod v z. delu države (osrednje gospodarsko območje, območje z rodovitnim černozjomom, eksklava Kaliningrad), na J Urala in v s. podnožju Kavkaza. Obsežna območja v Sibiriji, na Daljnem vzhodu in na skrajnem S pa so izjemno redko poseljena. Od začetka 90. let 20. st. je opaziti močno migracijo, predvsem priseljevanje Rusov iz osamosvojenih držav SND in notranje selitve številnih ljudi, predvsem iz sibirskih mest v evropski del države. Poleg velikih metropol Moskve in Sankt Peterburga je v Rusiji še enajst milijonskih mest, med njimi so kar štiri v gospodarsko razvitem j. delu Urala. Po 1985 število rojstev močno nazaduje.
Večina prebivalcev je pripadnikov ruske pravoslavne Cerkve. Tatari in Čečeni so pripadniki islama, v j. Sibiriji pa živijo tudi nekatera ljudstva budistične vere. Gospodarska kriza v 90. letih je prinesla resne socialne probleme. 2000 je okoli četrtina ljudi živela pod eksistenčnim minimumom, ok. 15 % pa jih je ves prislužen denar porabilo za hrano in osnovne življenjske potrebščine. Brezposelnih je 7,9 % (uradne navedbe) oz. do 10 % (podatki nevladnih organizacij).
Izobrazbena raven prebivalcev je dokaj visoka. Končano visokošolsko izobrazbo ima kar 11,3 % ljudi, pri tem pa je izrazit prepad med mesti in podeželjem. Reformirani visokošolski izobraževalni sistem sestavljajo univerze, akademije (za določene strokovne poklice), inštituti, višje šole in (v Moskvi in Sankt Peterburgu) zasebne univerze.

Državna ureditev
Od 1991 je Rusija zvezna predsedniška republika. Parlament sestavljata državna duma s 450 poslanci in zvezni svet s 178 predstavniki (po dva iz vsake od 89 upravnih enot). Predstavniki v obeh organih so v prvem mandatnem obdobju izbrani za dve leti, pozneje pa jih lahko izvolijo še za štiri leta. Od 1994 deluje posvetovalni odbor, gospodarski svet, ki ga sestavlja 250 predstavnikov političnih strank in gospodarskih interesnih skupin. Za štiri leta neposredno izvoljeni predsednik države je hkrati tudi vrhovni poveljnik oboroženih sil. Z novo ustavo 1993 se je njegova moč okrepila. Tako lahko v kriznih razmerah odloča s posebnimi dekreti.
Rusko federacijo sestavlja 89 razl. upravnih enot: 21 republik, 11 nacionalnih okrožij, 6 območij, 49 oblasti in 2 zvezni mesti s statusom samostojne enote (Moskva in Sankt Peterburg). Tatarija je 1990 razglasila samostojnost, njeni prebivalci imajo poleg ruskega tudi svoje državljanstvo. Radikalnejšo pot v neodvisnost je izbrala Čečenija, ki je samostojnost razglasila novembra 1991.
Federacija se deli tudi na enajst gospodarskih območij: severozahodno (vključuje tudi eksklavo Kaliningrad), severno in osrednje gospodarsko območje, osrednje območje černozjoma, s. Kavkaz, Volga, Volga–Vjatka, Ural, z. Sibirija, v. Sibirija in Daljni vzhod.
Kot pravna naslednica nekdanje Sovjetske zveze je Rusija prevzela sedež v Varnostnem svetu OZN in članstvo v OVSE. Prevzela je tudi glavnino vojaških zmogljivosti in še naprej aktivno sodeluje v svetovnem procesu razoroževanja. Velja splošna vojaška obveznost, vendar se je število aktivnih vojakov precej zmanjšalo. Pravosodni sistem so reorganizirali, a so še obdržali precej določil iz prej veljavne zakonodaje. V primerjavi z drugimi članicami SND je gospodarsko pravo dokaj napredno zasnovano. Uvedli so tudi ustavno sodišče.

Gospodarstvo
V gospodarskem razvoju Rusije je v začetku 90. let 20. st. prišlo do korenitih sprememb. Prehod od centralno upravljanega planskega gospodarstva v tržno je otežila tesna gospodarska prepletenost med nekdanjimi sovjetskimi republikami. Posledica: nazadovanje proizvodnje v vseh gospodarskih panogah, visoka inflacija, pomanjkljiva temeljna preskrba prebivalstva, povečano zunanje zadolževanje in povečan proračunski primanjkljaj. 1992 so sprejeli številne ukrepe za prestrukturiranje gospodarstva. Njihove temeljne usmeritve so bile sprostitev cen, spodbujanje privatizacije, zmanjšanje proračunskega primanjkljaja in restriktivna denarna politika. Največji problemi v privatizaciji so predvsem pri lastninjenju velikih industrijskih gigantov in prej državnih velikih kmetijskih obratov, t. i. kolhozov in sovhozov.
Zaradi podnebnih omejitev v večjem delu države je za kmetijstvo na voljo le 2,15 mln. km2 površin (12,5 % celotne površine), od tega je ok. 60 % obdelovalnih zemljišč. Na skoraj polovici obdelovalnih zemljišč pridelujejo žita, predvsem pšenico, ječmen, rž in koruzo. Drugi pomembnejši pridelki so krompir, sadje, zelenjava in sončnice. Glavna poljedelska območja so v evropskem delu države, pomembna sta zlasti območje černozjoma (pšenica in krompir) in s. podnožje Kavkaza (zelenjava in žita). Na Uralu in v Povolžju pridelujejo predvsem žita. Za sicer skromno oskrbo prebivalstva je pomembna tudi živinoreja (meso, jajca, mlečni proizvodi). Rusija ne spada med pomembne svetovne izvoznice hrane, nasprotno, še vedno je precej uvažajo, predvsem žita in sladkor. Kmetijska pridelava je namreč organizirana v delovno slabo produktivnih velikih državnih podjetjih, ki so razmeroma slabo preskrbljena s kmetijsko mehanizacijo in drugimi delovnimi sredstvi. Oskrbo še poslabšujejo velike izgube pri žetvi, prevozu in skladiščenju. Kmetijski sektor bremeni okolje in precej prispeva k onesnaževanju. Še vedno je pomembno samooskrbno, zelo intenzivno pridelovanje na majhnih zasebnih zemljiščih, t. i. ohišnicah (zelenjava, krompir in živalski proizvodi). Ok. 45 % vse površine države pokrivajo gozdovi. Čeprav je večji del lesnih zalog zaradi oddaljenosti in slabe prometne povezanosti (predvsem v Sibiriji) nedostopen, ima gozdarstvo precejšen gospodarski pomen.
Rusija je zelo bogata z rudami. Za gospodarstvo so izredno pomembna bogata nahajališča črnega premoga, ki so skupaj z velikimi zalogami železove rude in dodatkov za izdelavo jekla (posebej vanadija) temelj razvite črne metalurgije in druge težke industrije. Nahajališča nafte so predvsem na Uralu in v z. Sibiriji (ob Obu), nahajališča zemeljskega plina pa v Zahodnosibirskem nižavju, podnožju Kavkaza in Povolžju. Rusija je na drugem mestu med največjimi svetovnimi proizvajalkami surove nafte. Izvoz nafte in zemeljskega plina prinaša več kot polovico izkupička v celotnem državnem izvozu. Izgube v zunanji trgovini pokrivajo z razmeroma visokimi cenami na notranjem tržišču. Tudi z zalogami in predelavo zlata in diamantov Rusija spada med vodilne svetovne države. 74 % potrebne električne energije proizvedejo termoelektrarne, 15 % hidroelektrarne, 11 % pa je jedrske energije. Jedrske elektrarne so predvsem v evropskem delu države. Možnosti za povečanje zmogljivosti električnega omrežja vidijo zlasti v nadaljnji gradnji jedrskih elektrarn.
Industrijska proizvodnja od 1991 nazaduje. Do 1994 se je zmanjšala za skoraj polovico. Najpomembnejše industrijske panoge so črna metalurgija s podjetji za proizvodnjo železa in jekla ter njuno predelavo, strojna, kemijska in petrokemijska industrija. Industrija potrošnega blaga ne zadovoljuje domačih potreb. Največji delež industrijske proizvodnje ustvarjajo velike podržavljene tovarne, ki jih skušajo privatizirati predvsem z notranjim odkupom zaposlenih delavcev. Najpomembnejša industrijska območja so J Urala (Čeljabinsk in Jekaterinburg), kjer je središče črne in barvne metalurgije, območje Volga–Vjatka (Nižnij Novgorod) s prevlado strojne industrije, industrijski SZ (Sankt Peterburg z okolico) in osrednje industrijsko območje v Moskvi in njenem zaledju z različnimi industrijskimi panogami, predvsem lahka industrija. Industrijska središča ob transsibirski železnici na J Sibirije so plod velikopoteznih gospodarskih načrtov v obdobju planskega gospodarstva, ker pa so pomanjkljivo opremljena, je njihova prihodnost negotova.
Največji problem je nekdaj ideološko pogojena usmerjenost v težko industrijo, ki na svetovnem tržišču ne more konkurirati industrijsko bolj razvitim in bolje organiziranim državam. Velika težava je tudi monostrukturiranost večjih območij, ki jih je zelo prizadel razpad nekdaj enotno zasnovanega gospodarskega prostora v nekdanji ZSSR. Še najbolj so prizadeta industrijska območja na Uralu, v Sibiriji in na Daljnem vzhodu. Zelo problematična je tudi prihodnost velikopotezno zasnovane vojaške industrije, ki je v Rusiji zaposlovala ok. 5 mln. ljudi. Zanjo so značilne velike tovarne, v katerih so bili ponekod zaposleni skoraj vsi aktivni prebivalci določenih mest. Prizadevanja za njeno prilagoditev civilnim potrebam (npr. strojni in elektrotehnični izdelki) so doslej obrodila le skromne sadove. Zaradi precej razvite tehnologije in raziskovalne intenzivnosti pa vendarle pomeni potencial za prihodnji industrijski razvoj.
Trgovina si je po svoji najnižji točki iz 1992 hitro opomogla, predvsem po zaslugi pospešene privatizacije. Za oskrbo prebivalstva je zelo pomembna neformalna drobna trgovina, ki pogosto posluje na meji zakonitosti. Nasprotno pa se zunanja trgovina že vse od 1991 zmanjšuje; to je predvsem posledica pretrganih poslovnih vezi med nekdanjimi sovjetskimi republikami, današnjimi članicami SND, nazadujoče proizvodnje in pomanjkanja deviz. Uvažajo predvsem stroje, živila in potrošno blago. Več kot polovico vrednosti izvoza sestavljajo goriva, mineralne surovine in kovine. Glavne zunanjetrgovinske partnerice so Nemčija, Italija in ZDA. Trgovanje z reformiranimi vzhodnoevropskimi državami, nekdanjimi sovjetskimi sateliti, in tudi z državami razpadle ZSSR se zmanjšuje, povečuje pa z razvitimi državami, vključenimi v OECD; razl. sporazume o sodelovanju in dogovore o partnerstvu so sklenili tudi z državami članicami EU. Mednarodni denarni sklad Rusiji pomaga s posojili, ki pa so vezana na natančno opredeljene projekte.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001)	307,5 mlr. USD, 2130 USD na prebivalca
delež po panogah (2000, ocena)	kmetijstvo 7 %, industrija 37 %, storitvene dejavnosti 56 %
uvoz (2001, ocena)	51,7 mlr. USD
izvoz (2001, ocena)	103,3 mlr. USD
zadolženost v tujini (2001, ocena)	157 mlr. USD

Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek