1. Bismarck [bísmark], Otto, polno ime Otto Eduard Leopold von Bismarck-Schönhausen, imenovan Železni kancler, lauenburški knez (od 1871), vojvoda (od 1890), nemški državnik, *1.4.1815 Schönhausen, †30.7.1898 Friedrichsruh; 1847 član pruskega parlamenta, skrajno konservativen rojalist in nasprotnik demokracije; med revolucijo 1848 zavračal zahteve po ustavnih spremembah in obsojal popustljivost pruskega kralja; 1851–58 kot pruski poslanec v zveznem parlamentu (Nemška zveza) v Frankfurtu na Majni zahteval enake pravice za Avstrijo in Prusijo. 1859–62 kot poslanik v Sankt Peterburgu častno odstavljen, 1862 poslanik v Parizu. Ko je izbruhnil ustavni spor zaradi organizacije vojske, ga je kralj Viljem I. na predlog obrambnega ministra A. von Roona 23.9.1862 imenoval za pruskega ministrskega predsednika. Z Alvenslebnovo konvencijo (8.2.1863) je bil zavezan Rusiji, s tem pa si je tudi zavaroval hrbet. Avgusta 1863 je preprečil sprejetje avstrijskega predloga za reformo zveze. 1864 se je vojska nemških dežel skupaj z avstrijsko spopadla z Danci in jih premagala (Schleswig-Holstein). Po koncu nemško-danske vojne zaradi upravljanja vojvodin Schleswig, Holstein in Lauenburg razhajanja med Prusijo in Avstrijo. Bismarck si je poslej dosledno prizadeval za prelom z Avstrijo, da bi združil Nemčijo pod pruskim vodstvom. Onemogočil je vse avstrijske načrte za reformo zveze, sam pa je aprila 1866 predlagal oblikovanje parlamenta na podlagi splošnih in enakopravnih volitev, v to Avstrija kot večnacionalna država ni mogla privoliti. Junija 1866 je Bismarck predlagal reformo zveze; pri tem naj bi bila Avstrija izključena. 1866 je začel spopad z Avstrijo (t. i. sedemtedenska vojna), ki se je končal z njegovo zmago. Proti volji svojega kralja je Bismarck s praškim mirom (23.8.1866) dosegel, da iz zveze izključena Avstrija ni izgubila niti dela svojega ozemlja. Tako bi jo lahko v prihodnje pridobil za zaveznico. Hannover, Hessen-Kassel, Nassau, Schleswig-Holstein in Frankfurt na Majni so pripadli Prusiji. Nemška zveza je bila razpuščena, 1867 jo je nasledila Severnonemška zveza pod prusko prevlado. Nemško-francoska vojna 1870/71 je prinesla združitev Nemčije (18.1.1871). Francija je morala odstopiti Alzacijo in Loreno. Bismarck je postal nemški državni kancler (1871–90). Da bi se zavaroval pred francoskim revanšizmom, je v naslednjih letih ustvaril zapleten sistem zvez: 1872 zvezo treh cesarjev med Viljemom I., Francem Jožefom Avstrijskim in Aleksandrom II. Ruskim. Ko so se v 70. letih na Balkanu začeli ruski in avstro-ogrski interesi križati, je Bismarck na berlinskem kongresu 1878 nastopil v vlogi »poštenega posrednika«. Ker se je Rusija po sklepih počutila zapostavljeno, sta se 1879 Nemčija in Avstro-Ogrska s tajno obrambno zvezo še tesneje zbližali (dvozveza). 1881 triletni sporazum o nevtralnosti med Nemčijo, Avstro-Ogrsko in Rusijo. 1882 obrambna zveza Nemčije, Avstro-Ogrske in Italije. Ker zveza treh cesarjev zaradi napetosti na Balkanu med Avstro-Ogrsko in Rusijo ni bila obnovljena, je 1887 Bismarck z Rusijo sklenil tajni sporazum o nevtralnosti. V njem je izrecno priznal ruske zgodovinske pravice na Balkanu. Hkrati je podpiral t. i. vzhodno zvezo med Avstro-Ogrsko, Italijo in Veliko Britanijo, ki naj bi zavarovala turško posest pred ruskimi zahtevami. Pri notranjepolitičnih ukrepih Bismarck ni vedno imel srečne roke. Vpliv katoliške Cerkve je poskušal oslabiti s t. i. kulturnim bojem (1872–79). Prelom z liberalci 1879 zaradi njegove politike zaščitnih carin. Delavcem se je zameril z zakonom o socialistih (1878). Škode, ki je bila s tem narejena, ni mogel popraviti niti z napredno socialno zakonodajo (1881–89). Ko je mladi Viljem II. prevzel oblast (15.6.1888), so izbruhnile napetosti med cesarjem in kanclerjem in končno je bil Bismarck razrešen (18.3.1890). Razlogi za to so bili na eni strani pretirano častihlepje Viljema II., na drugi pa ustavnopravni položaj kanclerja (Bismarckov dosežek), saj ni bil odgovoren parlamentu, ampak se je opiral na zaupanje monarha. Bismarckove genialne, a samopašne metode vladanja so v Nemčiji preprečevale razvoj pravega parlamentarizma in tudi izobraževanje kakovostnega podmladka diplomatov, tako da njegovi šibki nasledniki niso mogli več obvladovati njegovega zapletenega sistema zvez.
Dela: Bismarckovi politični spisi, govori, pisma, pogovori (Bismarcks politische Schriften, Reden, Briefe, Gespräche, 1924/25), Spomin in misli (Erinnerung und Gedanke, znano tudi kot Misli in spomini, Gedanken und Erinnerungen, 1898–1921).
Dostopnost