Cerkvena država, nekdanje papeško posvetno gospostvo. V 4. st. je rimska Cerkev z darovnicami (Konstantinova darovnica) pridobila veliko posesti v Italiji (Patrimonium Petri): upravljanje teh je centralistično organiziral Gregor I. konec 6. st. Najobširnejša je bila na začetku 8. st., nato pa je zaradi spora z Bizancem splahnela na Rimski dukat. Ko so jo začeli ogrožati Langobardi (Ajstulf), je Štefan II. na pomoč poklical frankovskega kralja Pipina Mlajšega, ki je kot patricius romanorum nato skrbel za njeno varnost. V dveh pohodih proti Langobardom mu je uspelo osvoboditi ravenski eksarhat in Pentapolis, s t. i. Pipinovo darovnico pa je utrdil obseg papeškega ozemlja. Ta dogovor je spoštoval tudi Karel Veliki, ki se je po zmagi nad langobardskim kraljem Deziderijem s papežem Hadrijanom sporazumel (781) o papeški oblasti v dukatu, eksarhatu, Pentapolisu (Sabini in Perugii), pozneje (787/88) pa mu je podaril še mesta na J Kampanije in na S Toskane. Na začetku 10. st. so ta območja postala plen močnejših sosedov, vendar je Oton Veliki kmalu po svojem kronanju za rimskega cesarja (962) osvobodil odvzeta območja, jih vrnil Cerkveni državi in ji daroval še Rieti. 1077 je Cerkvena država pridobila Benevento, pozneje še Toskano, vendar se je zaradi te začel spor med papežem in cesarstvom. Mejna grofica Matilda Toskanska (1046–1115) je namreč svojo posest podarila Cerkvi, vendar je šele konec 12. st. Inocencu III. deloma uspelo priključiti to območje, hkrati pa je pridobil tudi Spoleto in Ancono. 1348 je Klemen VI. kupil grofiji Venaissin in Avignon (slednja je bila sveti sedež v obdobju avignonskega papeštva 1309–77). V istem obdobju je za kratek čas Cerkvena država padla v roke sovražnim plemiškim družinam (mdr. Colonna in Orsini); Cola di Rienzo je po antičnem zgledu celo poskušal (1347 in 1354) ustanoviti rimsko republiko, vendar mu je načrte preprečil kardinal Egidij Albornoz (1353–67), ki je znova vzpostavil Cerkveno državo v starih okvirih. V 15. st. so si jo znova polastile razl. rodbine, tako da so bili papeži samo njeni formalni vladarji. Njen dejanski gospodar je postal šele papež Julijan II. (1503–13), pozneje je pridobil še Modeno, Reggio, Parmo in Piacenzo. Po poznejši izgubi Reggia in Modene (v 16. st.) ni bilo večjih sprememb. Te so nastopile šele v dobi Urbana VIII. (1623–44), ko je Cerkvena država zelo povečala svoj obseg, hkrati pa zaradi razmaha razbojništva in finančne stiske zabredla v eno največjih kriz. 1798 je bila (tudi) na tleh Cerkvene države razglašena republika, po njenem propadu (1801) pa je (1806–09) pripadla neapeljskemu kraljestvu. Kot samostojna je bila znova vzpostavljena 1815 (dunajski kongres). To obdobje je trajalo vse do 1860, ko so bile Romanja, Marke, Umbrija in Benevento (1870 še Lacij z Rimom) priključene sardinskemu kraljestvu oz. novi združeni Italiji. Z lateranskim sporazumom (12.2.1929) je italijanska država priznala Vatikan kot nevtralno in nedeljivo enoto in svetemu sedežu izplačala odškodnino za izgubljeno posest.
Dostopnost