filozofija identitete, filozofska smer, ki izvira iz Schellingove filozofije in obsega vsa stališča, po katerih je temelj razl. pojavom in razsežnostim stvarnosti nekaj v sebi identičnega; tudi področje, ki ga je mogoče misliti ali odkriti in v katerem se kaže njegova istost. Tako je Parmenid izhajal iz identitete mišljenja in biti; k temu pojmovanju se je v svoji različici povezave časa in biti povrnil M. Heidegger; pri Heraklitu gre za identiteto logosa sveta z logosom duše. Teološko motiviranemu ločevanju med končnim in neskončnim, čutnim in nadčutnim ter telesnim in duševnim je B. de Spinoza postavil nasproti enotnost substance. Nemški idealizem je poskušal (najradikalneje v Heglovi filozofiji) ločitev dob v subjektivnem in objektivnem ponovno združiti v absolutnem. Dvojnost materije oz. narave in duha, ki prevladuje v naravoslovju, sprejema moderna kibernetika s pojmom informacije kot identitete.
Dostopnost