• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran
elegija [grško],
1. književnost: v grški antiki vsaka daljša pesem v elegičnih distihih. Najpomembnejši grški elegični pesniki: Kalin, Tirtaj, Mimnermos, Solon, Ksenofan, Teognis (grška arhaična elegija) in Antimah (helenistična elegija). Grška elegija je izrazito objektivna pesniška vrsta. V rimskem pesništvu tematska omejitev na motiviko ljubezni, tožbe in žalosti (pri Tibulu, Katulu, Properciju, Ovidiju). To je vplivalo na nadaljnji razvoj elegije; ta se je – še posebej v moderni – odpovedovala elegijskemu metrumu. Razcvet v sentimentalizmu pri E. Youngu, Th. Grayu, O. Goldsmithu, F. G. Klopstocku; potem pri F. von Schillerju, J. W. von Goetheju, J. Ch. F. Hölderlinu, E. Mörikeju; v moderni pri G. Traklu in R. M. Rilkeju. Pri Slovencih F. Prešeren, O. Župančič.

Sorodna gesla: angleška književnost | Antimah | elegični distih | Filetas | Goethe, Johann Wolfgang von | Goldsmith, Oliver | Gray, Thomas | Hölderlin, Johann Christian Friedrich | jonsko narečje | Kalin | Kalvus | Katul | Klopstock, Friedrich Gottlieb | Kritija | Ksenofan | Mimnermos | Mörike, Eduard | Ovidij | Prešeren, France | Propercij | Rilke, Rainer Maria | Schiller, (Johann Christoph) Friedrich von | sentimentalizem | Simonid | Solon | Teognis | Tibul | Tirtaj | Trakl, Georg | Young, Edward | Župančič, Oton
2. glasba: tožba, žalostinka; v 18. st. priljubljena v glasbeni obliki, v 19. st. tudi instrumentalni, v 20. st. celo kot opera.

Sorodna gesla: lamento


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek