flavta, zelo razširjeno in zelo staro pihalo, v začetku iz kosti ali bambusa, pozneje večinoma leseno, od sredine 19. st. tudi kovinsko; toni nastajajo tako, da sapa zadene ostri rob zareze in zaniha zračni steber v cevi. Sodobna prečna flavta ima 14 luknjic, ki se lahko zapirajo z zaklopkami. Po obliki, načinu igranja in napravah za pihanje razlikujemo podolžne (tudi panove), prečne, kljunaste flavte, flavte z zarezo na ustniku in flavte s kotlastim ustnikom. V Evropi je ime flavta sprva pomenilo kljunasto flavto, od 18. st. pa običajno prečno flavto, ki se je 1832 razvila v Böhmovo flavto z zaklopkami; od tedaj imamo flavto v štirih glasovnih legah: pikolo (tonski obseg d2–c5), prečno flavto (c1–f4), staro prečno flavto (g–g3) in basovsko prečno flavto (c–c3); vse flavte v orkestru sodijo med pihala (piščali).
Dostopnost