čas, 1. filozofija:čas je ena osrednjih tem metafizike, spoznavne teorije in filozofije narave. Evropska filozofija razlikuje objektivni, tj. ob spremembah bivajočega (zlasti pri periodičnem gibanju nebesnih teles) merljiv čas od subjektivnega, tj. naši zavesti (zavest o času) neposredno danega časa, ki je pogoj našega doživljanja in ga delimo na preteklost, sedanjost in prihodnost. V najožjem pomenu kot sedanjost (»zdaj«) nima trajanja; preteklost doživljamo kot spomin, prihodnost kot predvidevanje. Za antično metafiziko (Parmenid, Platon, Aristotel) je prava bit, ki je temelj vseh sprememb, sama zunaj časa. Za Kanta je čas (pa tudi prostor) spoznavajoči zavesti apriorno dana oblika zora; vsi (notranji in zunanji) pojavi se po Kantu nujno dogajajo v času in so torej podvrženi naravnim zakonom. Hegel poudarja zgodovinsko razsežnost časa, zanj je čas pojavna oblika duha. Za filozofijo eksistence (Kierkegaard, Heidegger) pomeni časnost, tj. človekova nepresegljiva povezanost s časom, njegova bit-za-smrt, temeljno opredelitev biti človekove eksistence. Zahodna filozofska tradicija pojmuje čas večidel kot (za nazaj in za naprej) neskončen; pri Avguštinu in pri moderni filozofiji narave pa naletimo na mnenje, da je čas z nastankom univerzuma imel svoj »začetek«.
Sorodna gesla: Avguštin | filozofija eksistence | prostor2. jezikoslovje:tempus, slovnična kategorija glagola, ki zaznamuje časovno razmerje med trenutkom govorjenja in dogodkom iz predmetnosti, ki je izražen v povedi.
Sorodna gesla: glagol | glagolski vid | histeron-proteron | oblikoslovje | predpreteklik | preteklik | prihodnjik | sedanjik | sosledica časov3. psihologija:mdr. raziskovanje občutka za čas in doživljanja časa ter njuno odvisnost od notranjih in zunanjih dejavnikov (npr. od izolacije, tako da oseba ne zaznava ritma dan–noč, ali od psihičnih motenj, kot so močne depresije); za eksperimentalno psihologijo je pomemben najkrajši čas, potreben za sprejem kakšnega dražljaja (pri sprejemanju vidnih dražljajev pribl. 1/18 s).
Sorodna gesla: dražljaj | občutek4. fizika:simbol t, ena od osnovnih fizikalnih količin, s katero razvrstimo dogodke glede na to, kateri se je zgodil prej oz. pozneje. Dolžino pretečenega časa med dvema dogodkoma meri časovni razmik, trajanje procesa pa časovno obdobje oz. časovni razpon. Za primerjavo med več dogodki pogosto določimo ničto točko, glede na katero merimo časovno oddaljenost drugih dogodkov. Opis natančnega razvoja procesa, v katerem se količine spreminjajo s časi, imenujemo časovni potek. Za merjenje časa izberemo začetno točko, nato pa štejemo dogodke, ki so posledica kakšnega periodičnega pojava. Včasih so v ta namen uporabljali naravne pojave, npr. vrtenje Zemlje okrog svoje osi ali Sonca, ki pa so za današnje potrebe premalo natančni. Čas merimo z urami, danes s kremenovimi ali atomskimi urami, ki temeljijo na ponovljivih in enakomernih lastnostih mikroskopskih delcev, npr. atomov, molekul, kristalov. Enota za čas je sekunda (oznaka s), ki je ena od osnovnih enot mednarodnega sistema SI (merski sistem). Iz zgodovinskih in praktičnih razlogov so ohranjene tudi stare enote minuta, ura, dan in leto (merjenje časa). V klasični mehaniki, ki jo je utemeljil I. Newton, so čas pojmovali kot absolutno količino (absolutni čas): na njegov potek pojavi v okolici ne vplivajo, čas teče sam od sebe in za vsakogar na vsakem mestu enako (časovna invarianca). Po spoznanjih posebne relativnostne teorije velja to le še v naši neposredni okolici. Pri telesih kozmičnih dimenzijah in pri hitrostih, ki so v primerjavi s svetlobno hitrostjo velike, je čas odvisen od kraja in gibanja opazovalca. Opazovalcu v mirujočem sistemu se zdi, da čas v drugem sistemu, ki se glede nanj giblje z (veliko) enakomerno hitrostjo, teče počasneje (podaljšanje ali dilatacija časa). To spoznanje je na videz protislovno, saj so področja človekovega zaznavanja omejena na počasne pojave; tudi današnje rakete so veliko počasnejše od hitrosti, pri katerih ima pomen relativnostna teorija. Opazili in eksperimentalno potrdili so ga pri majhnih delcih, ki se gibljejo s hitrostmi, ki se dokaj približajo svetlobni hitrosti. Čas in prostor po tem nista neodvisna, temveč se združita v prostor-čas. Dogodke v njem opisuje štiridimenzionalni vektor četverec: poleg treh krajevnih koordinat (dolžina, širina, višina) nastopa čas kot četrta koordinata. Za opis dogodka je poleg navedbe kraja potreben tudi čas. Značilnost časa, kot ga zaznamo v normalnem življenju, je njegov potek od preteklosti v prihodnost; ti se stakneta v neskončno kratkem trenutku v sedanjosti. Ta potek opazimo npr. pri odvijanju neobrnljivih (ireverzibilnih) procesov, npr. v termodinamiki. Prosto tekoči procesi v naravi se odvijajo v značilno smer od stanja z manjšo proti stanju z večjo verjetnostjo: razl. plini se zmešajo sami od sebe, nikoli pa se sami od sebe ne razmešajo (entropija).
Dostopnost