grška književnost, homerska epa Iliada in Odiseja (Homer), najzgodnejša ohranjena dokaza grške književnosti, sta verjetno nastala v 8. st. pr. n. š. Pomenita hkrati konec in vrh neke nič več razumljive epske pesnitve o trojanski vojni (12. st. pr. n. š.). S Heziodom (7. st.) se prvič srečamo z individualno pesniško osebnostjo. Njegova Dela in dnevi (Erga kai hemerai) opozarjajo na vrednost in korist zakonov in dela in dajejo pravila za kmetovanje in plovbo, Teogonija pa se ukvarja z nastankom sveta in z bogovi. V drugi polovici 7. st. se je pojavila grška lirika, katere osrednja tema je usoda posameznika (Arhiloh, Alkman, Mimnermos, Sapfo). Proti koncu 6. st. pr. n. š. so jonski naravoslovci (predsokratiki) pretresli še nedotaknjeno podobo sveta z vero v olimpske bogove, ki jo je častil že Homer, s tem so postali ustanovitelji grške filozofije (Tales iz Mileta, Anaksimander, Anaksimen, Pitagora, Parmenid, Heraklit, Ksenofan). Po perzijskih vojnah (500–477) se je atiška književnost razcvetela v t. i. klasiki: Pindarova zborska lirika je zagovarjala arhajski svet v njegovi religiozni povezanosti; tudi tragik Ajshil je še zaupal staremu svetu bogov. Šele pri Sofoklesu prva dognanja, ki izhajajo iz spoznanj predsokratikov, Evripid pa je s svojo kritiko bogov docela tragik tega sveta, medčloveški odnosi so postali glavna tema. Stara komedija je doživela vrhunec na prelomu 5./4. st. pr. n. š. z Aristofanom, ki je v svojih delih kritiziral politične in duhovne razmere svoje dobe. Po perzijskih vojnah se je pojavilo tudi zgodovinopisje. Herodot, ki ga je Ciceron imenoval oče zgodovine, je skušal v svojih široko zasnovanih orisih, ki vključujejo tudi kulturno zgodovino in mite, pokazati, da so nesporazume med Grki in barbari povzročili naključni zgodovinski dogodki, medtem ko se je Tukidid, omejen na politično in vojaško zgodovino Peloponeza, prvi lotil kritičnega preverjanja virov. V 4. st. je postala zelo pomembna retorika, v Atene jo je vpeljal Gorgias iz Leontine (Izokrat, Demosten). Platon je na podlagi tragedije kot novo knjižno zvrst razvil dialog, negovala sta ga tudi Ksenofont iz Aten in Aristotel. V helenizmu sta poleg Aten, kjer je Menander na prehodu 4./3. st. pr. n. š. ustvaril t. i. novo komedijo, postala literarno-kulturni središči Aleksandrija in Pergamon. Poleg dotlej znanih literarnih zvrsti, ki so bile z deli epske drobne umetnosti v elegantni obliki, izbranem jeziku in poantiranih različicah starih motivov namenjene literarnim poznavalcem (Kalimah) ali pa nadaljevane v tradicionalnih oblikah velikih epov (Apolonij z Rodosa), je kot nova oblika lirike nastalo bukolsko pesništvo (Teokrit), ki je izražalo hrepenenje meščanov po podeželski idili, pa tudi ljubezenski in pustolovski roman (Hariton iz Afrodizija). V helenizmu je bila tudi prvič sistematično zbrana in znanstveno obdelana (filologija) vsa literarna dediščina. Nastale so številne antologije in zbirke grških pesnikov. Pojav rimske svetovne oblasti je po 2. st. pr. n. š. dal zgodovinopisju novo spodbudo (Polibij, Diodor iz Tarza, Dionizij iz Halikarnasa), enako kot tudi grška kulturna renesansa v 2. st. n. š. (Arijan, Apijan, Kasij Dion Kokcejan). Sicer pa je filozofija vodila vse bolj v literarno produkcijo, npr. srednja stoaMarka Avrelija in nazadnje krščanski avtorji; neoplatonizmu, ki ga je razvil Plotin, sta Porfirij in Jamblih dala metafizično spekulativno usmeritev. Pomembna predstavnika literarne retorike sta mdr. Dion Hrizostom in Aristid. Razširjena strokovna literatura je večinoma zgubljena, vrhova, npr. v geografiji in opisovanju dežel, sta Strabo in Pavzanija. T. i. barvito pisanje (pojkilografija), ki se je kot zabavna literatura ukvarjalo s številnimi temami, je zastopal Atenaj. Pomemben je tip vsestransko izobraženih literatov (Plutarh); novi literarni obliki sta roman (Heliodor, Longos) in satirični esej (Lukijan). Romanu je po vsebini sorodno pisanje pisem (epistolografija), v fiktivnih pismih so nastopale zgodovinske osebnosti, predstavniki stanov in poklicev. Po Konstantinu Velikem pomeni delo Libanija in kristjana Janeza Hrizostoma vnovični razcvet retorike. Umetnost epskega pesništva se je končala z Nonosom, prehod v bizantinsko književnost pomeni v zgodovinopisju Prokopij.
Dostopnost