vazal [keltsko gwas, ‘hlapec’], v merovinški državi sprva nesvobodnjak (vassus); od 7. st. svobodnjak na nižji družbeni stopnji; podrejen močnemu gospodarju z obveznostjo (»komendacijo«), da ga bo varoval in mu bo zvest. Vazali so opravljali najrazličnejše službe. Sredi 8. st. so doživeli družbeni vzpon: gospodarji so jim vse bolj prepuščali politične, sodne in visoke upravne naloge in jih pritegnili v vojaške službe. Kot dosmrtni beneficij so dobivali v last zemljiška posestva ali visoke službe (laični opat). S smrtjo gospodarja ali vazala so prenehale njune in s tem tudi stvarne vezi. Posebno visok družbeni položaj so imeli kraljevi vazali. V visokem srednjem veku je dolžnost vazala »koreninila« v fevdu: vazali niso več služili za fevd z vsem svojim bitjem, ampak so živeli od fevda oz. njegovih dohodkov; z odpovedjo fevdu so prenehale tudi vazalne obveznosti.
Dostopnost