kitajska umetnost, svetovno veljavo je kitajska umetnost dosegla na področjih arhitekture, slikarstva (posebej še slikanja s črnim tušem) in izdelave porcelana. Najstarejša, skopo ohranjena dokazila so keramike mlajše kamene dobe. Sakralnega značaja so bile bronaste žrtvene posode iz obdobja dinastije Šang in Džou (živalska ornamentika). Pomembna pojasnila o kulturni zgodovini obljubljajo reliefi iz obdobja dinastije Han, ki doslej še niso popolnoma katalogizirani in znanstveno obdelani. K začetku umetnosti v laku vodijo najdbe v Koreji. Nove spodbude je umetniško ustvarjanje dobilo po 3. st. z budizmom. Les je bil pomemben material v arhitekturi. Slikarstvo je prvi razcvet doseglo v obdobju dinastije Tang, njen najpomembnejši predstavnik je bil Wu Daozi (8. st.). Iz te dobe so ohranjene tudi številne skulpture in majhne plastike, ki so jih uporabljali kot grobne pridatke. Slikarji iz obdobja dinastije Tang so bili že specializirani: poleg slikanja portretov in živali se je pojavilo za Kitajsko tipično slikanje rož in krajinsko slikarstvo. V obdobju dinastije Sung so nastale mojstrovine na področju slikanja s črnim tušem. Njihovo duhovno vsebino navdihujejo daoistična povezanost z naravo in budistične meditacije. Zelo znana so postala dela Ma Yuana, Xia Guija in budističnega meniha Muxija. Za uporabno umetnost tega obdobja je značilna preprosta lepota oblike. V obdobju dinastije Sung je bila ustanovljena slikarska akademija pod cesarjevo zaščito. Med mongolsko vladavino (dinastija Jian) je delovala skupina štirih velikih slikarjev, katerih tradicijo so nadaljevali v 17. st. V obdobju dinastije Ming so se slikarji nagibali k veliki barvitosti, ki je vplivala tudi na oblikovanje porcelana. Enkratni lesorezi so iz 17. st. Med vladarji mandžurske dinastije Čing (1644–1912), ti so se zavzemali za umetnost, je še posebej pomemben Čianlung. V izdelavi porcelana so dosegli tehnično popolnost. V 19. st. je slikarstvo sredi političnega propada ohranilo svojo raven. Eni njegovih šol pripada tudi Qi Baishi.
Dostopnost