kost (latinsko os, množina ossa, grško osteon), oporni organ, zgrajen iz kostnine. Kost odraslega človeka imajo kompaktno skorjo (substantia compacta ali corticalis) in gobast osrednji del (substantia spongiosa), ki vsebuje kostni mozeg. Zunanjost kosti pokriva pokostnica.
Človeško okostje (skelet) ima 206 kosti, 170 parnih in 36 neparnih. Kosti so med seboj povezane s sklepi in tvorijo vzvode, ki jih premikajo mišice. Kost raste v dolžino, dokler obstaja epifizni hrustanec, tj. navadno pri moških do 23., pri ženskah do 20. leta starosti. – Vnetje kosti imenujemo osteomielitis, zmehčanje kosti pa osteomalacija.

Sorodna gesla: kostenenje | kostna moka | kostni mozeg | kostnina | kostni pepel | lamela | oporno tkivo | osteologija | osteomalacija | osteomielitis | osteopatija | pokostnica | skelet | sklep


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek