zračni promet (letalski promet), skupno ime za sisteme naprav in postopkov, ki omogočajo letenje (civilnih in vojaških) letal med posameznimi letališči. Poleg letal, letališč in kontrolnih stolpov so zelo pomembni sistemi, ki omogočajo vodenje letal in preprečujejo trke (navigacijski in telekomunikacijski sistemi, varnostna določila, prometni predpisi itd.). Zračni prostor je v navpični smeri razdeljen na višinske plasti (t. i. letalne nivoje), debele po 100 čevljev (ok. 30 m); označene so s celimi števili. V vodoravni smeri je površina Zemlje razdeljena na letalska informacijska območja (angleška kratica FIR). V posameznem FIR potekajo letalski koridorji (široki 10 navtičnih milj ali 18 km). Potekajo večinoma med letališči. Okrog vsakega letališča je območje lokalnega prometa. Njegov premer je pribl. 100 km; v njih poteka letalski promet po navodilih, ki jih pilotom pošilja letališki nadzor letenja. Zgornja meja FIR je nivo 245 (24.500 čevljev); ta leži na višini 8000 m. Nad njim se razteza letalsko informacijsko območje. Letala ne potrebujejo nobenih dovoljenj za letenje (clearance) na tem območju, ampak le dobivajo navodila. V FIR usmerjajo zračni promet tako, da so višine, na katerih letijo letala, oddaljene vsaj 300 čevljev druga od druge, letala pa med seboj več kilometrov. Pri vodenju uporabljajo radarske naprave (za določanje položaja letal z Zemlje), radijske komunikacijske sisteme (za prenašanje navodil), za navigacijo pa uporabljajo letala svoje lastne (avtonomne) naprave in radijske in satelitske navigacijske sisteme (npr. VOR, GPS), ki oddajajo značilne radijske signale. Razvoj javnega zračnega prometa s stalnimi progami se je začel po prvi svetovni vojni in po 1945 z razvojem velikih tovornih letal postal še pomembnejši. Zračni promet je sicer najdražja oblika prevoza, vendar se na razdaljah nad 500 km že pokaže velika korist privarčevanega časa; posebni prevoz oseb na medcelinskih progah nima konkurence. Uvedba nadzvočnih letal (hitrost ok. 2500 km/h oz. 2–3 mache) je zaradi gospodarskih razlogov ostala omejena le na nekatere proge (Pariz–New York). Zračni promet povezuje s svetom tudi sicer nedostopna ali neprehodna območja, zato je predvsem za države v razvoju najpomembnejša oblika prometa. Najgostejša prometna mreža je v ZDA, saj povezuje zelo oddaljena naselja in gospodarska središča. Ker so za sodobna letala potrebne dolge vzletne in pristajalne površine in ker letijo v velikih višinah, je zračni promet, razen športnega letalstva, osredotočen na razmeroma majhno število velikih letališč v bližini velikih mest (v oddaljenosti do 150 km), ki so tudi primerno tehnično opremljena.
Dostopnost